Sveti Duh in mortadela s olivami

Na delikatesnem oddelku ene od trgovskih verig sem stala za gospo, ko se mi je oko zataknilo na reklamnem letaku, na katerem so oglaševali znižano mortadelo s olivami. Da, uporabili so predlog s namesto z. Gospa pred menoj je vzela svoje naročilo in trgovki naglas izrekla, kar sem si jaz mislila po tihem: »Popravite napis pri mortadeli. Ni prav, da so otroci priča takim slovničnim napakam.«

V mislih sem jo objela. Imela je več poguma kot jaz, ki sem se le v sebi penila zaradi slovničnih napak – ljudje se jih sploh (več) ne sramujejo. Spomnim se velikanskih plakatov turistične agencije, ki je po vzoru Lovšinove glasbene uspešnice ignorirala vejice. Na pokopališču sem šla zadnjič mimo napisa PRIDI SVETI DUH in zmrazilo me je zaradi manjkajočega ločila.

Ne morem se znebiti občutka, da smo začeli v javnosti brezsramno in brezskrbno masakrirati slovenski jezik; ne menimo se več za pravila. Kakšen zgled dajemo s tem najmlajšim? Da ni pomembno, ali pred olivami skače s ali z? Zakaj jih torej silimo, da sedijo v šolskih klopeh in vadijo, kje mora stati vejica?

Vprašanje sploh ni retorično. Med prvimi, od katerih bi zahtevala odgovor nanj, so (da, spet jih omenjam) vplivnice, ki znajo prodati vse od a do ž, ne zmorejo – morda niti nočejo – pa sestaviti treh slovnično pravilnih povedi. Razumem, da se v zasebnih objavah redko kdo ukvarja s postavljanjem vejic in rabo velikih začetnic; a objave vplivnic, ki dosegajo več tisoč ljudi, ne spadajo več v polje zasebnega – in enako je z reklamnimi letaki nad policami trgovin.

Občutek imam, da sem v luno bevskajoča čudakinja, ker me motijo ti nenaključni jezikovni zdrsi, še najbolj pa boli dejstvo, da zanje nikomur ni mar. Morda pa bi pomagala priprošnja Svetemu Duhu, naj ob prihodu kar vnaprej nameče nekaj vejic, ki jih bom po potrebi posodila glasbenikom, trgovcem in vplivnicam.