Suroveži

Mala podeželska trgovinica na zadnji dan starega leta. »Oddelek« sadja in zelenjave, tik njega delikatesa. Prodajalka mi stehta limone in vpraša, ali bi še kaj iz delikatese, mogoče dober tatarski biftek. Nisem še dobro prikimala, kar starejša gospa v vrsti za mano prijazno navrže, da se je prav tiste dni s »tatarcem« zastrupilo veliko ljudi. »Eh, to so novinarji ven spravili, zdaj, pred prazniki,« je rekla prodajalka, vrgla moj kos tatarca na pult in se takoj vsa posvetila gospe, češ, ali ga ne bi morda tudi ona poskusila, ker »naš pa garantirano ni zastrupljen«. Potem je beseda tekla le še o surovem mesu, nič več o surovih novinarjih, ki pred prazniki vznemirjajo ljudi z »venspravljanjem« čudnih vesti …

Na prvi dan novega leta se je trend srečevanja ljudi, ki imajo novinarje za suroveže z bujno domišljijo, nadaljeval. Sončen dan je na klopco planinskega doma posedel četico ljubiteljev narave. Dobre želje za novo leto so kar deževale. Vsi so želeli, da bi bilo 2022. boljše od 2021., le nekdo je skromno rekel: »Saj tudi lani ni bilo tako slabo. Da le ne bo slabše …« Takoj je padlo po njem. Kako je lahko zadovoljen, če mu kratijo pravice, jemljejo svobodo in ga posiljujejo s cepljenjem, je zanimalo najbolj glasnega. Ki se je pohvalil, da se ni cepil in se tudi ne misli. Besedno gnojnico je zlival po zdravnikih, po oblasti in novinarjih, ki da silijo ljudi cepit. Ob omembi »vsiljivih« novinarjev se vmešam v debato z zgodbo o japonskih znanstvenikih in o cepivu za upočasnitev staranja. »Celo do tretjine so podaljšali življenje poskusnim miškam. Ampak so se za to morale prej dati cepiti,« sem rahlo izzivala proticepilca. »Ne samo človek, tudi žival rada dolgo živi,« pritrdi možak. Zdelo se je, da počasi popušča: »Tako cepivo bi pa mogoče bilo za poskusit.« In ko sem že mislila, da sem ga omehčala, pribije: »Ampak mene ne bodo. To so novinarji ven spravili. Da imajo kaj pisati med prazniki …«