Srečna muha

Ležala je vznak, hlastno krilila z nožicami in se, kakor da bi bila navita, vrtela v krogu. To ni bilo srečno čofotanje, to je bil že skoraj mrtvaški ples muhe, ki se je očitno preveč pogumno približala vodi, potem pa se nerodno ujela vanjo. Prizor ni bil prijeten, bil pa je naraven: iz globine se je dvignila riba, odprla usta, da bi hlapnila po panično vrteči se žuželki, in zgrešila. Kakor da osramočena je odplavala stran, medtem ko se je nesrečna muha, ki je imela srečo, da ni končala v ribjem trebuhu, naprej mučila v motni vodi.

Poiščem drobno palčko, se približam robu jezerca, kjer se odvija kruti obračun narave, jo potopim pod izmučeno žuželko, potegnem na suho in obrnem. Žival obstoji pri miru, odštevam sekunde, ena, dve, tri, štiri ..., vroče je, krila se sušijo hitro, in že je ni. Odleti stran, stran od vode, stran od moreče izkušnje, stran od skorajšnjega lastnega konca, nazaj v življenje. Ne vidim je, ne prepoznam je več. Vse muhe se mi zdijo enake, čeprav najbrž niso.

Pomislim, kako veljajo v naravi pravila močnejšega, pogumnejšega, spretnejšega, pravilo biti ob pravem času na pravem mestu, ki pa jih človek sproti spreminja in si jih prilagaja po svoje. Težav izčrpane muhe bi se lahko namreč lotila tudi drugače. Recimo kruto: vrgla bi kamen v njeno bližino, da bi jo čim prej pokončala sila vode. Ali brezbrižno: opazovala bi njene mučne poskuse, da se reši, ne da bi mignila s prstom, saj neznatna muha je vendarle samo nadležen mrčes. Ali bi nehote ravnala še drugače: morda bi jo gledala, ne pa tudi videla, sploh dojela, kaj se ji dogaja. Vsakdo ima svoje križe in težave, zato tolikokrat gledamo drug skozi drugega.

Sklep zgodbe: še kdaj moram k Lovrenškim jezerom, obsedeti na eni izmed lesenih klopi, molče opazovati naravo in razmišljati o življenju. Lepo darilo je.