Sreča v blatu

Vzpona na Trdinov vrh prvi dan novega leta sem si želela, kot že dolgo ne. To je tradicija lepo število let zapored, pri kateri se med vračanjem voščil srečnu pa zdravu veselih Dolenjčkov oblikujejo tudi novoletne zaobljube, ki so seveda že v naslednjih dneh prelomljene. Letos pa se je izlet na Trdinov vrh zdel skorajda kot potovanje nekam, kjer še nisem bila.

Gorjanci so bili pod vrhom idilično pobeljeni, oblaki nad njimi so se redčili in obljubljali razgled prek zamegljene novomeške kotline. Spodnji del poti bo gotovo še zamrznjen, smo se mrzlično veselili. Že po nekaj korakih gozdne poti so se teniske pogreznile v gosto, cmokavo, lepljivo blato. Višje je bila pot samo še slabša. Kakor da bi jo izmaličila horda zbezljanih divjih svinj, zatem pa bi se vanjo prelil še potok. Dva koraka naprej, en nazaj, oprijemanje drobnih drevesc za pogon naprej, nov potop v blato, ki me je hotelo sezuti, še Loto, veliki ljubitelj vodnatih in blatnih razmer, je skoraj do kolen rjav, ves čas živčno cvileče zehal. Tudi veselih Dolenjčkov je bilo letos bistveno manj in bili so bistveno manj veseli.

Najhuje je bilo tik pod Gospodično, kjer se je živo blato že začelo mešati s snegom, a tudi z robidovjem, ob katerega so se spotikale noge. V meni je ves čas bobnelo, besnelo, preklinjalo. Krasen začetek novega leta! Najbolje, da ti kar spodrsne, in potem bo, kar bo. Brezvezno blato te spravi v slabo voljo, se je bil notranji monolog. Pretrgal ga je nasmejan mlad par s pasjim mladičem, ki se je vračal z vrha. »Res je hudo blato, ampak gori je sneg, pod vrhom bi skoraj potrebovala dereze,« je rekel fant. Izmenjali smo še nekaj stavkov, mali peso je bil ves navdušen nad edinim kolegom v hribu tisti dan. Izmenjali smo nekaj stavkov, čisto običajnih. »Aja, pa srečno in zdravo,« je ob odhodu vedro voščil fant. Kakor da bi mi odklenil zakrčeno srce in v centrifugo ujete misli. »Enako, tudi vam trem,« sem se široko, morda prvič letos iskreno, nasmehnila.



Na vrhu se zaradi goste megle ni videlo nič. Čepe sem se spustila navzdol, prijazno pozdravljala vse, ki so še rinili gor. Spodaj me je spet čakalo blato, a bilo mi je vseeno. 2020 ni bilo dobro leto, a pričakovati, da bomo leta 2021 nadoknadili vse zamujeno, ni pametna preživetvena strategija. Lahko pa se potrudimo biti prijaznejši do sebe in drugih. Kot je dejal nigerijski pisatelj Chinua Achebe: »Ne moremo poteptati človečnosti drugih brez razvrednotenja svoje. Ljudstvo Igbo, vedno praktično, je to ubesedilo v pregovoru: Tisti, ki bo drugega potiskal v blato, mora sam ostati v njem, da lahko to počne.«