Srce v šolski torbici

Skoraj bolj kot občutkov se spomnim fotografije deklic, ki se jima je smejalo kar samo od sebe. Skrbno počesani, vsaka s po dvema strumnima čopkoma. Obe v novih dokolenkah in zlikanem krilu. Obuti v nove čeveljce, s katerimi sta po ulici prvič zakorakali šele tistega prelomnega jutra. Na hrbtu vsaka nosi veliko trdno torbico, vanjo pa sta sedemletnici skupaj s še nepopisanimi zvezki skrili tudi svoje malo prestrašeno srce. Prvi šolski dan, kako velik in pomemben trenutek. »Zdaj sva že skoraj odrasli,« se ponosno spogledujeta.

Bolj kot fotografije se spomnim občutkov. V šolo smo prvič pospremili našega prvorojenca, kot mu rečemo včasih z nekaj lažnega pompa. Bil je najmlajši med vsemi in v novem okolju še brez prijateljev. Poslušali smo govore in nagovore ter stiskali pesti, da bi se v tisti orjaški stavbi, stari več kot sto let, vsi otroci, ki so vanjo vstopili žarečih oči, dobro počutili. Takrat sem kot mama raje skrila svoje srce.

Spomnim se, da je v drugo vse lažje, še veliko lažje pa je, če sta dva. Dva sta si na tujem terenu vedno v oporo, ne glede na to, kako različna sta si. V dvoje so problemi čudežno včasih celo dvakrat manjši in srca ni treba več skrivati.

Predstavljam si, da so sinoči mnogi od vznemirjenja težko zaspali. Morda so tudi mame in očetje razmišljali, kam naj danes skrijejo svoje srce. Najbrž so se tudi nekateri šolarji ponovno počutili kot prvošolci. Čeprav nisem ministrica pristojnega resorja, bi si najraje vzela ta privilegij in vsem zaželela dvoje: imejte se lepo in naj vas radovednost žene naprej. Gotovo boste izvedeli marsikaj novega, pa tudi, kot pravite, čisto brezveznega in nekoristnega.

Nič zato. Zdaj vemo, da šola ni totalno bedna, a tudi ne samoumevna. Ne vem, ali bi se danes moralo začeti šolsko leto tudi v državi, iz katere v teh dneh ljudje množično bežijo. Upam pa, da bodo tudi ti otroci lahko spoznali, da je svet še vedno raznolik, prostran in da ga je lepo raziskovati. In da je v njem prostor tudi za radovedne deklice s čopki. Ali brez njih.