Sporočilo iz zaliva

Teta Mojca, najstarejša od osmih otrok iz očetove družine, je nekega poletja konec 60. let naredila velik dopustniški ovinek iz avstrijske Koroške proti Kvarnerju in vrgla sidro v Bakru. Dve desetletji pozneje so se v mojih poletjih v Bakarskem zalivu in okolici začeli pisati precej žlahtnejši scenariji od Poletja v školjki ali podobnih produkcij za mlade, zaradi katerih še danes globoko vzdihujemo ob spominu na romantične prizore s skritih plaž, razgretih pomolov, hotelskih teras, iz očarljivih borovih gozdičkov, premajhnih šotorov in apartmajev z ocenami od 5 do 10.

Teta Mojca, ki se je poročila s pomorcem Kuzmetom, je postala teta Ria, jaz pa sem kot najljubši nečak pri njej najprej preživljal tedenske, kot srednješolec pa nekajtedenske poletne počitnice. Za študenta je Bakar postal pristan kadarkoli v letu, na bližnji Reki pa sem se napajal iz korita glasbenega zaklada. Reška scena je bila ena izmed zastavonoš jugoslovanskega punka, rocka, novega vala. Prijatelji, skoraj vsi šolajoči se bodoči pomorci, ki so prijazno delili spoznanja s svojih praks na vse daljših plovbah, so podalpskega ljubitelja kitarskih rifov in energičnih nastopov s kritičnimi sporočili rade volje povabili v mesto. Tam je brez prestanka poplavljala glasba, ki je vedno znova tresla život in dala misliti. Kdaj sem že bil nazadnje v Palachu?

Še po treh desetletjih mi v mislih najprej zazveni komad Daj mi ruku zasedbe Fit, ko kdo omeni reško glasbeno sceno. Vem, zakaj, pa čeprav se nisem utapljal. Na norem glasbenem valu sem intenzivno jezdil Termite, Laufer z Urbanom, Grad in tudi Let 3, ki so na hrvaški Dori na poseben način šokirali s protivojnim sporočilom in sprovocirali javnost, da se odzove.

Spomnim se, da smo po nekem špilu vzhičeno pametovali na terasi počitniške hiše v Uvali Scott in nazdravljali lučkam pristaniškega mesta, ki teče na drugi strani zaliva. Mirko je najglasnejšega presekal: »Če ne premoreš tehtnega sporočila, utihni!«