Žafranov sladoled

Čeprav še vedno menim, da je pita popolna sladica v vseh let­nih časih, mogoče le v različnih okusih, pa poleti kraljuje sladoled. Je desert, ki posladka, osveži in daje občutek brezskrbnosti. Ko se s kepico v kornetu sprehajam po ulici, se vsaj za nekaj trenutkov počutim, kot da sem na dopustu. Pa čeprav je za mano naporen delovni dan.

Kot otroci smo jedli sladolede »klasičnih okusov«, od Planičine trojice in vaniljevega sladoleda v žogici do modrega neba. Okusa slednjega se ne spomnim, dvomim, da je bil kaj posebnega, je pa izstopala barva.

Kepice modre barve so stvar preteklosti, danes mi je najbolj všeč zelenkast sladoled. Pa ne tiste umetno zelene fluorescent­ne barve, ampak olivne, barve pistacije. In okusa pistacije. Ta že nekaj let zaseda prvo mesto med okusi – verjamem, da ne le na moji lestvici. Pistacijo smo mnogi vzeli za svojo. Je pa dejstvo, da vedno skrbno izbiram sladoled, saj je ne nazadnje kepica vse dražja.

O stotih tolarjih lahko sanjamo, kakor tudi o evru, cene se dvigajo v nebo. In ko sem tako pred petimi leti ob obisku Rima, kjer so bile kepice večinoma že tedaj okoli tri evre, ob Španskih stopnicah naročila sladoled, sem nehote naročila žafranovega. Preden sva ugotovila, da na pultu ni cenika, da na sladoled sumljivo polaga preveč dodatkov, je izstrelil »nineteen euros«. Razumela sem, saj veste, Italijani in njihova angleščina, da je rekel »nine«, kar se mi je že zdelo veliko. Ko sem dojela, da sta dve obilni kepici 19 evrov, je bilo že prepozno. Šokirana sva šla iz prodajalne. To je bil moj najdražji sladoled. Okusa se ne spomnim, a glede na ceno bi rekla, da je bil žafranov.

Če vzamem v zakup višanje cen v zadnjih petih letih, si znam predstavljati, kako naiven turist pravkar naroča sladoled in ni prepričan, ali je ob računu slišal pravo ceno.