Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Dobro jutro

Ritem žar ptice

Ko ujamem ritem, vročina nenadoma postane melodija.
Kitara. FOTO: Ilona Mrgole
Kitara. FOTO: Ilona Mrgole
23. 7. 2024 | 05:00
2:43

Rumba-dumba-dumba, rumba-dumba-dumba, rumba-dumba-dumba, rumba-dumba-da. In znova. Dajmo še enkrat. Nato pa rum-dum-dum-dum-dumba, rum-dum-dum-dum-dumba v enajstosminskem ritmu, v katerem Vlatko Stefanovski začenja svoje Kalajdžisko oro.

Mislila sem, da bo prevroče za to, da bi bila ves večer prežeta s tem ritmom, vendar mi je njegov koncert, ki ga je prejšnji teden imel v Kastavu, razkril nekaj, kar sem verjetno do takrat čutila, a tega nisem bila sposobna izgovoriti: enajstosminski takt je ritem sonca.

Zbudi se ob zori, popij kozarec vode, pobegni v gozd, teci, dokler se sonce ne prebije skozi drevesne veje, vrni se domov, popij kozarec vode, odidi k morju, plavaj, dokler ne občutiš, da ti srce mirno utripa, plitvo dihaj, da te ne premaga vročina, globoko dihaj, ko pade noč … rumba-dumba-dumba, rumba-dumba-da.

To poletje mi je bolj kot katerokoli do zdaj pomagalo ujeti ritem in mu dosledno slediti od jutra do večera, ponoči in v vročini dneva. V sebi slišim Stefanovskega in njegovo kitaro, moj utrip postane Kalajdžijsko oro, pospešeno, a stanovitno, pregreto, a povsem melodično. Vsak dan občutim toploto v možganih, očeh, mišicah in nogah, hkrati pa konice prstov udarjajo po gostem zraku v edinstvenem ritmu, ki vabi roke, telo, noge … Dajmo, zaplešimo, da boš videla, kako se svet vrti v enajstih osminkah.

Ko ujamem ritem, vročina nenadoma postane melodija, ki po svoje spominja na makedonskega Stravinskega, ki proti nebu pušča žar ptice in spremlja note, v katere se te spreminjajo, nato pa zaplešem rumba-dumba-dumba, popijem kozarec vode in začutim, kako sonce pripeka v ritmu. Rumba-dumba-da. Škržati spremljajo vsak moj gib, z glasnim oglašanjem spominjajo na džezovski orkester, ki misli, da igra klavirsko suito Béle Bartóka, in poletje je v polnem zamahu. Rumba-dumba-dumba, ne prižgi klime, pusti, naj greje, dihaj plitvo, pleši, vdihni in videl boš – prav to je tako čudovito. Kmalu bo vse drugače, morali bomo spremeniti melodijo in vsem nam bo žal, da je sonce prenehalo vriskati v ritmu žar ptice.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine