Povsod doma

Med kratkim in sladkim nedavnim obiskom predolimpijskega Pariza mi več skorajda ne bi moglo iti prav: čeprav sem do zadnjega odlašala z izbiro nastanitve, se je naposled ponudila ugodna in še v »mojem kvartu« iz študentskih dni; olimpijska bakla je naposled sledila meni in ne več obratno in pariški prijatelji so imeli v nasprotju s pričakovanji – kot tudi dosedanjimi izkušnjami, ker smo pač vsi skupaj grozno zasedeni – čas za spontana srečanja v zadnji minuti.

Mesto se je spet izkazalo v gostoljubnosti ter kot ponavadi poskrbelo za splet magičnih naključij in namigov. Kako lepo se je vrniti v svoj prvi drugi dom, sem razmišljala ob odhodu, in tam – pa ne le tam – imeti ljudi, s katerimi je srečanje vsakič enako prijetno, četudi je od zadnjega lahko minilo več let, in na katere se lahko zanesem, če gre morda kaj narobe.

A če je šlo tam vse gladko, je seveda šlo vse narobe drugje. Tik pred odhodom na »pravi«, daljši poletni oddih mi F. sporoči, da ima covid; nejevolja me spremlja še celo pot do juga Italije, kamor se pač odpravim sama. Zaradi nepovabljenih gostov na železniških tirih zamujam v pristanišče; plačani trajekt zamudim le za nekaj minut. V hotelu na otoku zato podaljšajo check-in in mi pošljejo taksi do pomola, kjer me prevzame čoln.

»Tu smo, da vam pomagamo. Ne skrbite, na počitnicah ste,« me prijazno bodrijo po telefonu. Bilo bi še zabavno, če mi ne bi od dolge poti, vrveža in hrupa – še posebej sopotnikov, ki si privoščijo drage telefone, ne investirajo pa v slušalke – močno razbijalo srce.

Prava odisejada, sem pomislila, ko sem pozneje brala knjigo Madeline Miller, v kateri omenja tega grškega junaka. Vendar s srečnim koncem. Z osvežitvijo me je kot lastna družina pričakal del osebja in sčasoma se je vame končno naselil mir. Bolj ko zrem v modrino pred sabo, več ga je. Va tutto bene.