Prvi šolski dan, drugič

»Končno smo dočakali!« je ušlo eni od mam, druga pa je pripomnila, da je danes dan za šampanjec. Ko so razredničarke po dobrih dveh mesecih prevzele podmladek, so se staršem nasmehi razlezli do ušes. Naši otroci po desetih tednih vsaj za nekaj ur na dan ne bodo več naša skrb in evforija prisotnih se je lahko primerjala le z radostjo skrbnih mamic in očkov pred petdnevnim odhodom mladičev v šolo v naravi.

Priznajmo si, starši smo tisti, ki vsako leto najbolj nestrpno pričakujemo prvi september. Otroci, ki so se zbirali pred šolo, so sicer glasno pozdravljali prijatelje in delili počitniške dogodivščine, a starši smo bili radostni, kot bi se nam pravkar začele dolge poletne počitnice.

Tisti, ki imamo majhne otroke, ki bi, če bi bili sami doma, predstavljali nevarnost zase in za okolico, dobro vemo, da se poletje vleče kot jara kača. Dopusta je vedno premalo, počitniška varstva stanejo in deset poletnih tednov vsaj pri nas spominja na izredno zahtevno logistično operacijo. Od srca hvala babici in stari mami, da smo zvozili, in to brez globljih fizičnih in psihičnih posledic. Da, prvi šolski dan je dan za šampanjec!

Našim otrokom čas očitno teče drugače kot nam. »Andrej, ali veš, kaj bo jutri?« sem v nedeljo zjutraj vprašala bodočega drugošolca in dobila nazaj globok vzdih: »Joj, mami, jaz bi imel še en teden počitnic.«

Ni dolgo tarnal, spomnila sem ga na vse prijatelje in mu omenila sošolko, ki jo še posebej rad vidi. Zvečer si je pripravil najlepša oblačila, trikrat preveril, ali so copati, peresnica in športna oprema na svojem mestu, in me mimogrede obvestil, da mu bom zjutraj naredila frizuro z gelom, da bo lep. Prvi šolski dan je le prvi šolski dan, pa čeprav že drugič.