Težka ženska v kampu

Prejšnji konec tedna sem se po dobrih dveh desetletjih znašla v kampu. Otroka sta že dolgo navijala, da gremo šotorit, in naposled sem iz kleti izvlekla svoj stari iglu, še starejšo spalno vrečo in si pri mami izposodila še en šotor, ki si ga je stara tabornica v navalu navdiha kupila pri sedemdesetih, potem pa ugotovila, da se bo zjutraj le stežka pobrala s tal. Posvetovala sem se s sodelavcem, prav tako starim tabornikom, ki nas je napotil na Kolpo, si pri sosedih izposodila napihljive podloge in močno držala pesti, da bo moj hrbet zdržal dvodnevno preizkušnjo.

»Sramota, mami, videti smo kot berači,« je ob prihodu v Radence vzkliknila naša dvanajstletnica. V desetletjih, ki so pretekla, odkar sva s prijateljico s šotorom vandrali po jadranski obali in pogosto, ko se nama šotora ni dalo postaviti, spali kar v spalni vreči v parku (Kotor je ponoči res čudovit!), se je spremenilo marsikaj.

Majhne igluje, ki so takrat prevladovali, so zamenjali razkošni avtodomi, lične lesene hiške za bolj glamurozno izpeljanko kampiranja in ogromni družinski šotori, prave vile iz platna. Naša igluja sta bila ob njih videti kot dva piščančka, ki čakata, da ju poje lisica, ki je nevarno blizu. Na srečo nam je sodelavka posodila zložljivo mizico in stole, da smo zvečer konzerve in kruh pojedli vsaj približno dostojanstveno, čeprav smo tudi ob večerji zavistno opazovali druge prebivalce kampa, ki so imeli zraven prave pravcate sedežne garniture.

Kakorkoli, Kolpa je imela 24 stopinj, sonce je pripekalo in ljudje so bili prijazni. Bilo je fantastično, raftanje po Kolpi pa je poskrbelo tako za otroško navdušenje kot za mojo dieto. Ko smo nasedli pred edino spodobno brzico na poti, nam je na pomoč prijazno priskočil najprej eden, nato drugi in naposled še tretji kopalec. Slednji ni imel dlake na jeziku in je komentiral: »Težka baba.« Smešno, dolgo sem iskala motivacijo, da bi se odpovedala slastnim večerjam, in našla sem jo na zares nepričakovanem kraju.

Zvečer smo se izmučeni zavalili v začasni domovanji. Bila je trda tema, ko se je iz sosednje lesene hiške zaslišalo: »Gremo, roke gor, to ni spalni tabor!« Didžej, podkrepljen s tekočim gorivom, ni nobene pesmi pustil do konca, ampak je izbiral najbolj udarne refrene tehno komadov iz časa, ko sem nazadnje kampirala, vmes pa obujal spomine na leta, ko sva bila oba mlada in brezskrbna. Družba veseljakov mi je šla vedno bolj na živce, ker je motila moj spokojni večer ob dobri kriminalki, ampak rekla sem si, da po dvajsetih letih premora teženje neobzirnim sosedom ne bo prva stvar, ki se je bom lotila.

Okoli polnoči se je zlomila zasavska mama iz sosednje šotorske vile in jih vljudno prosila, če so lahko malce manj glasni, ker bodo zbudili otroka. Napaka. »Jutri greste domov? Potem ste se pa že čisto dovolj spočili,« ji je razložil motor zabave, ki je med svoje spomine in živalske krike po njenem obisku na repertoar uvrstil še redne pozive: »Mami, nehaj spati in pridi žurirat!«

Raftanje in vožnja s kanuji je priljubljena aktivnost. FOTO: Mavric Pivk

Ko se je družbi petih (dveh dam v njej skoraj ni bilo slišati, njune pozive, da se morajo vendarle malce umiriti, pa je moški del z gnusom zavrnil) pridružila še ekipa, ki so jo glasno pozdravili z »Maribor, šampion!«, na plejlisti pa se je vsakih pet minut ponovila domača uspešnica Cik Cak, sem vedela, da je vrag odnesel šalo. Ob enih se je na recepciji očitno zgostilo dovolj pritožb, da je posredoval sam šef kampa in družbi zagrozil z izgonom.

Umirili so se ravno toliko, da mi je uspelo zaspati, a zjutraj mi je soseda iz Zasavja povedala, da sem zamudila glavno akcijo. Premirje je bilo začasno, Cik Cak se je kmalu vrnil na repertoar in ob treh zjutraj je posredovala policija. Naslednjega jutra, ko sem odtavala do gostilne in zeksala dve kavi, veseljakov ni bilo nikjer več. »Kako si predstavljamo, da bo kdaj mir na svetu, če nismo niti eno noč sposobni sobivati v kampu?« se je resignirano vprašal član naše odprave.