Bilo je nekoč v Kranjski Gori

Mimo vozijo avtomobili, avtodomi, motoristi, glasno je kot sredi avtoceste. Globalizirani turistični tokovi objemajo tudi prvo jezero, z burgerji in sladoledi se širijo platnene strehe in instagramovske točke, med katerimi se je izgubil še Batičev Zlatorog, na hribu desno vznika vse bolj raznovrstna arhitektura, ob strugi Pišnice pa v stolpe zloženi kamni ali tako imenovani možiclji.

Niže, v središču kraja, kraljujejo elektrizirani kolesarji, nasproti Larixa gradijo še en kompleks, eno od sosednjih elitnih namestitev pa krasijo – umetne rože.

Ko ugledaš petstoletno cerkev, se vse zdi tako, kot je bilo, v resnici pa je tako zelo drugače kot nekoč. Sindikalna garsonjera je z izjemo našega termina čez poletje vse do zime samevala, bloke v Čičarah so napolnjevali le redki, ki so premogli lastniško stanovanje, Kranjsko Goro pa poleg domačinov še tistih nekaj srečnih vikendašev.

V Jasni je bilo le eno jezero, redko posejana je bila pločevina v dolini Vrat, nekaj več je je bilo na Vršiču, toda pohodniške gneče ni bilo ne v Krnici ne v Tamarju, kamor so se nekateri pripeljali na kosilo kar z avtomobilom. Kranjske Gore ni bilo brez pice pri Kotniku, pa tudi ne brez kave v Enki, katere poletni vrt je štel štiri ali pet miz, notranjost lokala pa cele tri separeje.

Ni bilo počitniških poletnih popoldnevov, ne da bi šteli točke in sete pred teniškimi igrišči pri Kompasu, počitnice niso bile prave brez obiska Beljaka ali sprehoda mimo Benettonove izložbe v Trbižu. Hribi so v časih, ko je stari Prisank še dopuščal ikonični pogled na Prisojnik, Razor in Mojstrovko, konec avgusta že kazali celo pobeljena vznožja, zimskemu puloverju primerno je zahladilo tudi v dolini.

A vsemu novodobnemu počitniškemu brezupu navkljub ostaja nekaj samotnih poti in še več nostalgije.