V gosteh

Odraščala sem v družini, v kateri glagol gostiti ni bil pogosto v rabi – za to ni bilo ne časa ne denarja, predvsem pa ni bilo navade, praznovalo se ni kar tako, temveč ob večjih praznikih in rojstnih dneh in birmah in diplomah in kar je še takšnega. Ko sem prostorno domačo hišo, ki se je ponašala z veliko mizo in petimi jedilnimi stoli, od katerih smo običajno zasedale tri – moja mama, sestra in jaz –, zamenjala za najemniška stanovanja, kaj stanovanja, najemniške sobe, je ideja, da bi vanje vabila prijatelje, da bi se zbirali okoli mize, v kuhinji, ob dobri hrani, ležala nekje daleč, nekje stran, na horizontu, zvezana z mislijo, da je to stvar privilegija, stvar bogastva, stvar ljudi, ki niso in ne bodo jaz.

Proti temu horizontu sem stopila, ko je J. kupil svoje stanovanje. Bil je prvi med nami, prvi med izbranimi, in odtlej smo večere v veliki meri preživljali pri njem, ob mizi s petimi stoli, ob dobri hrani in vinu in svečah, predvsem pa ob pogovoru. Šlo je za privilegij, da, kot gre pri takšnih rečeh vselej, toda sčasoma sem se naučila pogledati skozenj, pogledati vanj, videti tisto, kar je ležalo onkraj obloženih ­krožnikov.

Ko sem iz meseca v mesec opazovala J., kako pred nas postavlja najlepše in najboljše, kar premore, brez posebnega razloga, le z željo, da bi skupaj preživeli čas stran od običajnega, kako zlaga prtičke in kuka v pečico in polni kozarce in v kabinetu izbira glasbo, sem razumela, da biti dober gostitelj pomeni znati postaviti potrebe in želje drugega pred svoje, pomeni znati videti, poslušati, znati ustreči – znati služiti.

In ko zdaj tudi jaz z lastno hišo, lastno mizo kar tako gostim prijatelje, pomislim, da je to tisto, kar pri ljudeh tako pogrešam; da bi znali večkrat stopiti iz sebe, se usmeriti navzven, se spomniti, da smo sposobni prejemati, že res, a tudi sposobni in celo dolžni dajati. Dolžni, da – kakšna beseda.