Prosveta bo njihova osveta

Pogled na staro osnovnošolsko spričevalo razkrije, da se mi je že v 5. razredu spisala prihodnost. V rubriko, ki smo ji v starih časih rekli »krožek«, je bil poleg tabornikov in čipkarske šole vpisan tudi novinarski krožek. Takrat, enajstletnica, še nisem vedela, da se bom nekoč preživljala s pisanjem.

Tudi tega nisem slutila, kako veliko in dobro popotnico za življenje mi bodo dali (nekateri) učitelji in učiteljice. Tako tisti, ki sem jih oboževala, kot drugi, ki jih nisem gledala in poslušala s pristnim veseljem, največkrat zato, ker mi je smrdel njihov predmet. Naravoslovke v meni pač nikoli ni bilo.



Mi je pa vsaka pedagoginja pustila svoj pečat. Novinarski krožek je vodila mentorica, ki jo še danes z neznanskim veseljem srečam in pozdravim na ulici. Tudi učiteljica slovenskega jezika je zelo zaslužna za to, da sem danes novinarka. Čeprav tedaj še nisem znala čisto ceniti potrpljenja, ki so ga pedagogi tako v osnovni kot srednji šoli imeli z menoj, sem jim zdaj neizmerno hvaležna. Kajti táko življenjsko popotnico, kot jo lahko da otroku dober učitelj, mu lahko da le malokdo. Ne zgolj znanje, pač pa še bolj navdušenje nad nečim, motivacijo, priložnost, da se lahko izkaže, da v nečem zablesti.

Ko mi danes upokojena profesorica, ki je učila najprej moje starše in nato mene, pove, kako rada prebira moje tekste, zame to ni le pohvala za dobro opravljeno delo, ampak dokaz, kam lahko povprečnega učenca oziroma učenko pripeljeta čas in trud, ki ju je nekdo vložil vanj(o). Ker je ta nekdo videl in zaznal, da je na nekem področju učenka lahko najmanj zelo dobra.

Zato me danes kar zaboli, ko vidim, kako podcenjen je postal učiteljski poklic, pa ne bom iskala krivca na nobeni strani. Želim si le, da bi v slehernem otroku nekdo znal prepoznati talent, s katerim bo ta čez deset ali petnajst let res zablestel.