Tek za zmagovalni tlesk po riti

V soboto sem pretekla svoj prvi trail. Resda osnovnošolsko, štirinajstkilometrsko razdaljo, a občutek je bil presneto dober. Če bi mi kdo pred letom dni dejal, da bom uspešno premagala progo, bi se vprašala o njegovi racionalni presoji.

Tako pa življenje včasih poskrbi za mali čudež, ki iz nekdanje motorično nesposobne gimnazijske »kremšnite« pričara dokaj aktivno tekačico. Težava v preteklosti je bila vedno v tem, da nisem prav dobro vedela, kaj naj počnem sama s seboj med uro ali več kot uro dolgim tekom. Zdelo se mi je, da se bom dolgočasila.



Lani nisem hotela ničesar prepustiti naključju in se lotila treninga kot (odgovorna) prvošolka. Z abecedo oziroma osnovami. Z nekaj življenjskimi izkušnjami mi je bilo namreč jasno, da bom hitro poletela ali padla pri eni od najpomembnejših prvin – motivaciji. Devet mesecev sem enkrat na teden tekla pod budnim očesom izkušene tekačice, ki mi je bila hkrati mentorica, svetovalka in stroga učiteljica (v najboljšem pomenu pridevnika).

Sami mi ne bi uspelo. Ona je verjela vame, ko niti sama nisem verjela vase, in me vseskozi bodrila. Ker tisto najpomembnejše je najprej samemu sebi dokazati, da zmoreš. Ljudje smo samim sebi strog sodnik in včasih hkrati rabelj, ne dopuščamo si napak, kaj šele padcev. Življenje pa je sestavljeno prav iz teh, kako bi se sicer veselili uspehov.



Devetmesečni trening je danes zame dokaz, da se je s trdim delom in trmo mogoče premakniti s točke nič (v mojem primeru slabih petih kilometrov z obilo tarnanja) do črte, ki je za zdaj zarisana pri desetih kilometrih, s katerimi suvereno opravim in vmes celo uživam. Ko sem v soboto tekla po idrijskih Elizejskih poljanah cilju naproti, bi se od vzhičenosti, sreče in veselja najraje tlesknila po riti. Tako polna motivacije sem bila (ko mi je uspelo normalno zadihati), da bi se kar takoj prijavila na kakšno daljšo različico. Samo še ugotoviti moram, kaj bom počela sama s sabo pet ur.