Spanje na vasi

Veliko sem na cesti. Do službe imam dobro uro, nazaj domov mi vožnja v času poletne sezone vzame še trohico več. Pogosto me marsikdo vpraša, ali nisem sita nabiranja kilometrov po ovinkasti cesti. Moj odgovor je največkrat ne. Življenje v Ljubljani je sicer po eni strani res precej bolj udobno in lažje kot v majhnih krajih.

Večina stvari je na dosegu roke – kavarne in restavracije, na primer, ki sem jih med epidemijo koronavirusa neznansko pogrešala, v prestolnici so se odprle dosti prej kot pri nas. Neskončno je možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa, za druženja, mreženje. Na tehtnici, ko »upravičujem« komu svoj delovni vsakdan, so tudi ovinki. Zala slovi po svoji neizmerni »lepoti«, še posebej med tistimi z občutljivimi želodci.

Periferija ima poleg stokrat prekopanega asfalta tudi sicer nekaj »bonbonov«, ki jih človek stežka pregrize – da moraš na primer vzeti dopust, če želiš uloviti delovni čas banke, ker svoje enote ukinjajo hitreje, kot jaz uspem osvojiti dvatisočaka. Šampanjec odprem vsakič, ko lahko v rodnem kraju dvignem denar na edinem še delujočem bankomatu. Kljub novemu rentgenu moramo občasno na slikanje zob v 30 in več kilometrov oddaljene kraje. Ampak vse to ne pretehta dejstva, da je živeti v zelenih oazah prijetno. Najlepši od vsega je mir, o katerem sem že večkrat pisala.



Ljubljana, pa čeprav ni New York, nikoli ne spi. Včasih mi deluje kot nekoliko nervozna zehajoča Trnuljčica, ki bi se rada malce umirila, pa ji okolica ne pusti, ker življenje brzi, meščanom pa lahko kaj uide. Pri nas na vasi s tem nimamo težav. Če je česa v mojih prelepih krajih, do katerih drugače kot po ovinkih ne morete priti, dovolj, je to spanje. Spimo pogosto in v vseh možnih pomenih te besede. Žal za spanje nismo vedno krivi sami. Pojem decentralizacija je namreč ujet v isti slovenski znanstveno-fantastični roman kot njegova sotrpinka digitalizacija.