Preživeti, ne znoreti

Ker smo iz očitnih razlogov vsi bolj ali manj zaprti med štiri stene svojega doma, se tudi najmočnejši znajdejo pred vprašanjem, kaj početi, da se mi ne zmeša.

Receptov smo videli že veliko. Večina jih vključuje neko dejavnost, s katero se človek za nekaj časa zamoti in mu na koncu nudi zadovoljstvo. Zgolj v krogu znancev in bežnih znancev najdem kar nekaj novih bralcev, tekačev, pekov, kuharjev, mizarjev, slikopleskarjev, slikarjev, avtomehanikov, obsedenih čistilcev stanovanja ...

Najde se tudi kakšen navaden pijanec ali resen rekreativni uživalec mehkih drog.

Podrobno in poglobljeno študiranje programa Netflixa z vmesnimi bolj ali manj kratkimi obdobji dremeža je preverjena taktika za ubijanje odvečnega časa doma in kakšna partija šaha, po možnosti s potomcem, ki se ga za silo še da premagati. To sta meni simpatični obliki preživljanja kislih dni v času delnega zaprtja družbenega življenja.



Priznam pa, da mi doslej še ni bilo dovolj dolgčas, da bi se pridružil otrokoma pri zlaganju tisoč koščkov sestavljanke Simpsonovi. Slika z zgolj štirimi ali petimi barvami je bila kar nekaj dni resen zalogaj za dva.

Karkoli že bolj ali manj nesmiselnega počnemo, zaprti med štirimi stenami, ne smemo izpustiti izpred oči končnega cilja. Tako kot junak knjige in filma Metulj, francoski zapornik Henri Charrière (Metulj), ki skuša s ponarejevalcem Louisom Degajem zbežati iz zapora na otoku v Francoski Gvajani.

Metulju dvakrat ne uspe in za kazen pristane v samici, prvič za dve, drugič za pet let. Ko bi Metulj in Dega že morala znoreti in obupati, Metulj ne obupa in v tretjem poskusu zbeži. Dega pa, vajen zaporniškega življenja in napol nor, obtiči na tistem otoku. Karkoli že počnete, počnite to varno, in naj metulj v vas nikoli ne umre.