Na mestu

Kar nekaj kilometrov sem v kužnih mesecih prevrtel po Slovenije asfaltnih cestah na enem od najveličastnejših športnih artiklov, specialki. Pri čudovitem početju med morebitne nevšečnosti ne štejem strmih navzgornih naklonov, niti tega, da bi me sem ter tja kateri avtomobilistov z največjim veseljem zrinil v jarek.

Nak, ozlovolji me, ako me ujame dež. Mokrote, ki ne prihaja iz mene, ne prenašam najbolje. Na srečo se zgodi le na vsake kvatre, letos se je enkrat. Avgusta, sredi sobotnega dne. Deset minut kalvarije je bilo.

A narava ima za bicikliste še druge zvijače. Dneve začenja krajšati s temo in sredi tedna je vse teže ujeti minimalni dve urici švicarije. Pa še temperature počasi spušča po lestvi navzdol. Fitnesi s spinerji so zaprti, pa itak zatohli, vsakovrstnih sobnih koles je zmanjkalo, na bolhi rabljenci izginjajo iz ure v uro, tako da sem za rep ujel sila poceni, cenen trenažer, kamor vpnem kolo. Da bom gonil v kleti.



Verjemite, naj vam po glavi rojijo še tako raznolike misli, vrtenje pedalov ob buljenju v umazano belo steno ali ketno je psihološko utrujajoče. Enourno utegne pustiti sitne posledice na počutju in ravnanju. Pa še poln si neizmenjajočega se zraka. Za namestitev kakršnekoli naprave, ekrana, muzikalij, ni dovolj signala.

Pa se domislim rešitve: kaj, če bi trenažer s koleščkom vred iz kleti odnesel na plan. Pred hišo. Če je mrzlo, se toplo oblečem, tema ni ovira, res bi moral biti izjemno neroden, da bi cepnil s konstrukcije, pa še nekaj je – trenažer lahko postavim pod streho, v garažo, in skozi odprta vrata zrem v svet, kjer se podnevi veliko dogaja.

Mimo se pripelje traktor, potujoča kruharna, skratka, noro. Diham relativno svež zrak in bistveno, čisto popolnoma vseeno je, če dežuje. Če mi je dolgčas, lahko štejem kapljice.

In prakticiram metaforo pretežnega števila naših življenj. Gonjenje na mestu.