Moja cvetoča češnja

Ko živiš v Istri, pravzaprav živiš v ritmu hrasta. Leto je mogoče razdeliti na njegovo spomladansko zelenenje, na dozorevanje njegove zelene barve, na okraste in rumene odtenke, nato pa, tako kot zdaj, na suho listje, ki popada z njegovih vej.

S tem, ko živim v bližini hrastovega gozda, sem danes pomislila, sem malce podobna Sizifu. Dolge ure spravljam odpadlo listje na kupe. Z različnimi pihalniki, metlami in grabljami ga zberem na kup, stlačim v vrečo, odnesem v gozd … ko se vrnem, pa me hrasti znova zasujejo z njim in vse skupaj lahko začnem od začetka.

A namesto da bi se jezila, sem danes pomislila, da je to suho listje podobno cvetovom japonske češnje. Res je, češnje cvetijo spomladi, medtem ko moj gozd stresa listje v pozni jeseni in pozimi. Pa vendar je v tem nekaj skupnega. Opozarjanje na minljivost. Na konec in na začetek kot ritem življenjske simfonije. Na nekaj, kar se rodi, da bo umrlo, in na nekaj, kar umre, da se znova rodi. Tako češnjevi cvetovi kot hrastovo suho listje me spominjajo na lepoto spremembe. Na nujnost ločitve in navdušenje ob srečanju.

Češnje cvetijo spomladi, listje pa odpada jeseni. FOTO: Igor Modic

Na ves glas si predvajam Beethovnovo Peto simfonijo, medtem ko grabim suho listje okoli hiše, in zdi se mi, da tudi to simfonijo nenadoma veliko bolje razumem in da končno resnično ljubim to listje. Pomaga mi končati to težko leto, polno nabreklih čustev, in šumi pod mojo metlo s kupom sporočil, da bo na koncu vse dobro. In nenadoma razumem govorico gozda. Zanj nisem pomembna, a me sprejema. Ne govori meni, a ne preneha pripovedovati o tem, da je najpomembneje ujeti ritem obstoja in paziti, da ga ne zmotijo človeška oholost, podnebne spremembe ali nekaj, kar se dogaja povsem neusklajeno z Beethovnovo glasbo … z glasbo nasploh.

Ko bodo zacvetele japonske češnje, bo melodija drugačna. A ritem bo isti. Hrast strese svoje veje in z njih razsuje še več rumene barve. Šele zdaj razumem, da me pravzaprav obdaruje. In naslednja poteza z metlo je polna hvaležnosti.