Prekletstvo koša za perilo

Draga kolegica piše o čarobnem pravilu ene minute, s katerim ohranjamo urejen dom. Pravilo veleva, da sproti opravimo vse, kar ne zahteva več kot 60 sekund, in se tako izognemo popolnemu kaosu.

Avtor čarobnega pravila nikoli ni obiskal starega dvojčka v Črnučah. In nikoli ni spoznal mojih otrok. V eni minuti sta zmožna ustvariti kaos, ki za sanacijo zahteva ves delovnik.

Pravilo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, drži. Sem kampanjec, stvari se lotim, ko mi voda teče v grlo, naj gre za pisanje člankov ali pospravljanje. Na srečo ima naš dvojček klet, in ko se mi s stvarmi ne da ukvarjati, jih preprosto skrijem. Stran od oči, stran od srca – in stran od slabe vesti: to je moje gospodinjsko vodilo. Včeraj sem zgroženo ugotovila, da je ena od sob v kleti neprehodna. Z veseljem bi vanjo zaprla avtorja čarobnega pravila in opazovala, kako bi ga naša stara šara pokopala pod seboj.

Stvar, ki me v našem gospodinjstvu najbolj frustrira, je vedno poln koš za perilo. Pravkar smo se vrnili s počitnic, za dobrodošlico pa sta me pričakali dve vedri čistih oblačil, ki jih je bilo treba zložiti, poln koš tistih, ki jih pred odhodom nisem oprala, in polne vrvi perila v kleti, ki je čakalo, da ga dobra duša zloži.

Problem je malce spominjal na kozo, volka in zelje, ki jih je treba spraviti čez reko. Vedra sem nujno potrebovala za mokro perilo, kupa nezloženih oblačil pa nikakor nisem hotela na kavču, ker ima grdo navado, da se tam ugnezdi.

Po tretji rundi pranja se je zgodilo dvoje: na vrveh je zmanjkalo prostora, zmanjkalo pa je tudi mehčalca. Končno sem si lahko privoščila minuto s knjigo na kavču. Ta ima res čarobno lastnost: raztegne se na celo popoldne in s tem nimam nobenih težav.