Predsednik, sladek kot puding

Ko sem ob razglasitvi rezultatov predčasnih volitev v Franciji na zaslonu zagledala Françoisa Hollanda, ki je v svojem volilnem okrožju Corrèze premagal kandidata skrajno desnega Nacio­nalnega zbora in bil izvoljen za poslanca narodne skupščine, sem se spomnila na hecno anekdoto izpred nekaj več kot desetletja.

»Nekdanji predsednik se vrača,« so v prenosu v živo preteklo nedeljo najavljali francoski televizijski novinarji. Socialist je na tem položaju leta 2012 nasledil Nicolasa Sarkozyja. Zaradi okrogloličnega in dobrodušnega videza in vsaj na začetku mehke, neodločne politike je v javnosti dobil vzdevek Flanby – po priljubljeni Nestléjevi karamelni kremi, a z ne prav pozitivno konotacijo.

Moja mala predolimpijada

Ko sem se tistega poletja vrnila v Pariz, se nama je s prijateljico to zdelo blazno zabavno. Iz čiste radovednosti in heca sva zato v supermarketu kupili paket flanbyjev ter jih okušali, medtem ko sva se gnetli v sobi najine nekdanje študentske rezidence, Flanbyja pa nato videli od daleč, na vojaški paradi ob dnevu Bastilje na Elizejskih poljanah.

Ker se rada držim načela, da ne bomo ničesar metali stran, sem flanbyje, ki nama jih ni uspelo pojesti, vzela domov. »Piiip, piiip!« je zapiskalo na varnostnem pregledu na letališču. Gospod, zadolžen zanj, me je sumničavo pogledal in prosil, naj odprem prtljago. »Ja, kaj pa imate tu notri?« ga je zanimalo. »Ne vem, morda mi je kje ostala kakšna kapljica vode ...« sem ugibala. »Ne, zdi se, da ne,« je odgovoril, in še naprej sem iz nahrbtnika zlagala vse, kar sem imela v njem, dokler se mi ni posvetilo: »Aja, ja, flanby imam!«

Izraz na gospodovem obrazu se je v trenutku spremenil. Najprej me je za sekundo pogledal izpod čela, nato pa je, najprej uraden in strog, iskreno prasnil v smeh. Oba sva vedela, zakaj – in tudi sama se ob tem, kadar se spomnim, še vedno namuznem.