Postanek v Palmi

Ko smo med uživanjem dobrot italijanske kuhinje natakarja Ricarda vprašali, kako se je znašel v Las Palmasu, je v smehu izstrelil: »Pomotoma!« Hotel je na počitnice na Mallorco, pri nakupu letalske vozovnice pa je v, hm, prešernem razpoloženju namesto Palma de Mallorca kliknil na Las Palmas in ostal. To je bilo nadvse zabavno poslovilno kosilo.

Nekaj ur pozneje nas je na nočnem letu proti Bergamu pilot neprijetno presenetil z obvestilom, da bomo čez dvajset minut pristali v – Palmi de Mallorci. Nisem vedel, ali naj se krohotam ali nergam, kajti tisti dan sem nameraval biti na delovnem mestu. Krizno upravljanje nizkocenovnega prevoznika je pogrnilo na celi črti, ko so z dvesto nesrečnimi dušami, med nami so bili tudi majhni otroci, delali kot s figuricami igre človek ne jezi se. Pilot ni razkril razloga za prisilni pristanek, tega uradno nismo izvedeli niti na tleh, a nam je insajder iz našega četverca pojasnil, da bi posadka prekoračila dovoljeni delovni čas, saj so debelo zamujali že ob prihodu v Las Palmas. Kazni za prekomerno delo so menda drastične, zato je sledila prizemljitev.

Avtobusa do kratkega počitka v menda bližnjem hotelu nismo dočakali, osem ur smo z dvignjenimi obrvmi ždeli na letališču, so pa nas vsaj temeljito sprehodili po letališkem poslopju. Na pripombo o nemočni čredi ovac mi je Andreja odvrnila, naj vse skupaj vzamem kot zabavno avanturo. Če bi to rekla razkačenim Italijanom ... Utrujenost je kmalu vzela moč negodovanju. Vsak od nesrečnih potnikov je prejel vavčer za cele štiri evre. Kavica še nikoli ni bila tako grenka.

V Palmi se je naposled zdanilo, privoščili smo si zajtrk, Nataša in Tim sta v maniri digitalnih nomadov zagnala mašini, drugi smo se zleknili po prostih sedežih. Domov smo prispeli z deseturno zamudo. Grenkoba bo izhlapela, ko bo na računu pristalo obljubljeno nadomestilo. Še bomo šli v Palmo, pardon, Las Palmas!