Tri minute na tirih

Bil sem ves na trnih, ko sem se vendarle odločil, da po dolgem spogledovanju z lokalnim vlakom, ki vozi mimo moje zgradbe, stopim vanj in si privoščim vožnjo do glavne postaje. Vedno sem se rad vozil z vlakom, tokratni odločitvi za potovanje po tirih pa je botrovala tudi vse večja gneča v središču mesta, zaradi katere niti v dežju in snegu ne bi rad potoval z avtomobilom. V zimskih razmerah kolesarjenje, ki je vsekakor najboljši način za kroženje po Ljubljani, ni najboljša izbira za pot v službo, še manj pa pešačenje v ritmu cmok-cmok.

Pred leti sem na svetovnem prvenstvu v nogometu v Nemčiji ves mesec potoval z vlaki, ki so bili moja pisarna. Z novinarsko akreditacijo sem si lahko rezerviral brezplačen sedež v prvem razredu, dostop do spleta je bil vrhunski, navdiha za pisanje ni nikoli primanjkovalo. Na tekme sem potoval vsak tretji dan, vožnje so trajale po več ur, dela je bilo več kot dovolj, vsakič pa sem iz vlaka izstopil spočit in pripravljen na zasluženo nagrado v vrčku piva.

Tokrat na mestni relaciji nimam časa za velike projekte in globoka razmišljanja. Zgolj opazujem ljudi, tu in tam prisluhnem njihovim skrbem in načrtom v obetavnih ali klavrnih jutrih, jih popoldne bolj in manj utrujene pospremim iz šole in službe, spoznavam sprevodnike in sprevodnice ter skrbno preverjam, ali vlak zamuja ali prehiteva. Doslej še ni bilo vzroka za negodovanje.

Po treh minutah pešačenja od doma do lične postaje me torej čaka tri minute vožnje, med katero skoraj vsakič zaznam kakšno novo malenkost, ki je ne bi nikoli odkril, če bi se premikal po običajnih poteh. Prav neverjetno je, da tri minute vožnje z vlakom lahko vzbudijo občutek, kot da bi bil na poti precej dlje časa, kot da bi v vsakdanjo službo prispel od daleč, iz drugega sveta. Na začetku petminutnega sprehoda do cilja še z razdalje preverim razmere v prometni pisarni in pri prodajnih okencih. Obljube o nočni vožnji domov si še nisem izpolnil.