Plačaj in plavaj

»Plati ili plivaj! Plačaj ali plavaj!« Ta stavek, s katerim je pred leti prodajalka Jadrolinije mirila turiste, ki so ob vrnitvi z enega od jadranskih otokov godrnjali, ker se je vozovnica za trajekt v enem tednu vidno podražila, mi je prišel na misel ob razpravah o ustreznosti dneva solidarnosti. Iskrivih argumentov se je nakopičilo kot odpadkov v razdejanih krajih Savinjske doline.

V sredo, ki ni bila dan solidarnosti, se je prostovoljcev na Ljubnem ob Savinji nabralo toliko, da so nas nekatere poslali kmetu pomagat čistit pašnik velikih zaplat kamnov in peska, ki so jih tja naplavili številni hudourniki. V kataklizmi navidez ne najbolj koristno delo dobi smisel takoj, ko se spomnimo, da so zaradi poplave številni živinorejci ostali brez krme za svojo živino in jim vsaka zaplata travnika prav pride.

V naši mali skupini prostovoljcev se nismo spraševali o smislu dneva solidarnosti. Bolj nas je zanimalo, kako čim učinkoviteje spraskati v rušo zacementirane kamne različnih velikosti. Kramp, motika, grablje, lopata, samokolnica in traktor, ne nujno v tem vrstnem redu, in je počasi šlo. Družini gostiteljev, ki je sicer ni poplavilo, a sami pomagajo poplavljenim sosedom v dolini in sosedom na više ležečih kmetijah, ki so jih od sveta odrezali plazovi, smo naredili majhno veselje, spoznali smo nove prijatelje in vsaj za hip dobili občutek, da smo koristni.

Ko sem na družbenih omrežjih opazil, da tiste »solidarne« posebej skrbi, da bi tisti drugi v ponedeljek namesto v poplavljene kraje odšli na morje, sem pomislil na gospo z Jadrolinije. Ker ljudi, ki hočejo, zmorejo ali znajo delati v razdejanih krajih, ni neskončno in ker jih ti razdejani kraji tudi ne morejo vseh sprejeti, bi bilo bolj koristno, če tisti drugi odidejo na morje in si vest operejo s plačilom pomoči, denimo v vrednosti najdražje večerje, ki si jo bodo privoščili na morju. Plačaj in plavaj.