Penina prvega septembra

Preživeli smo še ene poletne počitnice. Navzven se zgražam, da se bo novo šolsko leto začelo na petek, češ, ubogi otroci bi lahko imeli še tri dni brez obveznosti, a v sebi vriskam od veselja. Konec je s spraševanjem, kdo bo pazil otroka, koliko bomo zapravili za tedensko varstvo in koliko tednov koordinacije z babico in staro mamo nas še čaka. Varno bosta zaprta v hramu učenosti in moja edina skrb bo, da ju poberem, preden zaklenejo šolo.

Torbi sta pripravljeni, zvezki so zaviti, nalepke na njih so napisane z ličnimi črkami, peresnice pa polne vzorno ošiljenih barvic in svinčnikov. Čas je, da steklenico z mehurčki iz kleti, kjer je preždela več kot dva meseca ekstremnega vremena, prestavim v hladilnik.

Pred petimi leti je šolski prag prvič prestopila hči, jutri ji bo sledil sin. Oba se šole veselita, sin je sicer zaradi sestrinih pripovedi nekoliko prestrašen, toda v razredu bo imel prijatelje iz vrtca, poleg tega je precej samozavestno bitje.

Pred petimi leti sem imela v grlu velik cmok, jutri bom proslavljala. Kaj torej lahko, tistim s cmokom v grlu, še povem, preden odprem penino?

Neuspehi, odrgnjena kolena, prepiri z vrstniki in velika ljubezenska razočaranja so sestavni del izobraževalnega procesa. Količina balasta, ki jo otroci nosijo v težkih torbah in nahrbtnikih, je neverjetna in se še povečuje. Še bolj me moti poudarjena tekmovalnost, nenehna gonja za dosežki, priznanji in uspehi. Šola je ogledalo sveta, v katerem živimo.

A šola je tudi prostor, kjer otroci izvedo veliko novega, odkrijejo svoje talente in same sebe. Kraj, kjer se stkejo prijateljstva za vse življenje in cvetijo prve velike ljubezni, kjer velikim razočaranjem sledijo velike zmage. Šola je priprava na vse, kar bo sledilo.