Majhni otroci majhne skrbi, veliki otroci velike skrbi

Tri tedne staro dojenčico sem prvič peljala na sprehod v popolnoma novem – in sterilnem – vozičku. Bila sem prestrašena mlada mama in za začetek je bil dovolj en sam krog okoli bloka. Soseda, ki me je zagledala že od daleč, je prihitela k meni, se nagnila nad voziček in mi poznavalsko zašepetala: »Zapomni si: Majhni otroci majhne skrbi, veliki otroci velike skrbi.« Pozneje sem to poslušala kar naprej, nad voziček so se sklanjali raznorazni pametnjakoviči in ponavljali modrost, ki je nisem razumela, pri tem pa še poudarjali, naj uživam, da je to – zdaj! – najlepše obdobje.

A nisem jim verjela. Noč in dan me je namreč preganjalo tisoč vprašanj: Bo jedla, bo spala, ima dovoljšnjo težo, se bodo krči kdaj nehali, bom spala jaz, kaj bo rekla zdravnica, naj jo dam v posteljici na bok ali na trebušček, kaj pomenijo izpuščaji na obrazu, ali niso njene ročice morda preveč mrzle. To so bile največje skrbi na svetu, mimo mene pa so hodili ljudje in mi zatrjevali ravno nasprotno. Skratka, da so majhni otroci majhne skrbi, me takrat ni mogel nihče prepričati.

Potem so (pri)šla leta in »težka« vprašanja o spanju in žlici zelenjave na dan so zamenjali prvi šolski dan, plakati, tekmovanja, ocene, mladostniški izpadi, prvi porazi in dileme. Meni pa je vedno bolj postajalo jasno, kaj so mi hoteli povedati. In da so imeli prav.

Veliki otroci in velike skrbi so resna življenjska vprašanja, pomembne prelomnice, ki dostikrat nimajo popravnega izpita. Zanje nimamo odrešilne dude ali pettočkovnega varnostnega pasu. Skozi velike skrbi morajo veliki otroci sami. Mi, njihovi starši, jih lahko samo tiho podpiramo in skušamo razumeti, pri tem pa beremo verze, ki jih je že pred stoletjem napisal libanonski avtor Khalil Gibran: »Vaši otroci niso vaši otroci. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli. Kajti oni imajo svoje misli ...«