Oliver

Oliver. Še vedno en in edini; 29. julija bo pet let od njegove smrti. Generacijam, ki so v bivši Jugi rasle, se učile, se zaljubljale ob njegovih melodijah, ob besedilih pa potočile tudi kakšno solzo, je treba reči samo Oliver – in že oživijo spomini. Nekateri izvabijo nasmešek, drugi tudi zabolijo. Kajti če velja, da je pesem dobra, kadar se človek najde v njej, potem Oliver najbrž nima ene same slabe pesmi … Malokdo pa ve, da je za to »kriv« tudi Vinko Barčot. Podpisal se je pod stotine besedil največjih hrvaških hitov, tudi pod mnoge Oliverjeve. Pravzaprav je zanj prihranil tista, najlepša: Ko prideš ti - in nasmešek vrneš mi. Ali pa Samo ti  …

»Naju je povezovala ljubezen do morja,« je novinarju Jutranjega lista zaupal Barčot. Na Oliverja je postal pozoren leta 1974, ko je bilo njegovo Copacabano slišati po vseh radijskih postajah, a približati se zvezdniku ni upal, je še povedal novinarju Tomislavu Kukcu. Potem pa ju je, niti se ne spomni točno, kdaj, povezala strast do ribolova. Bilo je v 80. letih, ko je Oliver začel zahajati v Velo Luko. Rad je lovil velike ribe. Za kar pa je treba velikih črvov, ki jih ni bilo lahko dobiti. Oziroma jih je bilo treba naročiti iz Splita. Barčot pa jih je znal najti sam. In tako sta se z Oliverjem začela družiti. Morje in ribolov sta ju povezovala cela štiri desetletja …

»Ko sva bila na odprtem morju, nisva razmišljala, kaj bova jedla. S seboj sva vzela kakšen liter vode, vina pa nihče ni pil, dokler nisva priplula nazaj v Velo Luko,« se spominja Barčot. Na barko sta vzela le suho hrano in nekaj napolitank, kuhala na njej nista nikoli. In tudi o poslu se na morju ni govorilo. Nič drugega pod milim nebom ju ni zanimalo - razen užitka v zibanju valov. »Tudi pogovarjala se nisva veliko. Kadar te s kom povezuje tolikšno prijateljstvo, je lepo tudi samo molčati in uživati,« pravi Barčot.

Da je zadnje dni v juliju vsakomur imeti koga, s katerim lahko le sedi, molči in razmišlja o svetu! O svetu na tej in na oni strani …