Tajming

Malo je tistih, ki v teh dneh ne trpijo z gladiatorji na dirki po Franciji. Poslušamo, četudi kdaj česa ne razumemo, o gorskih, ravninskih etapah, letečih in ne vem kakšnih še vse ciljih, se čudimo, koliko morajo suhci na kolesih pomljaskati po oprav­ljeni etapi, se spoznavamo z vati na kilogram telesne mase … Vmes seveda držimo pesti za vse naše in upamo, da bodo njihovi šefi, pa tudi oni sami, našli pravi tajming za vse napade. Kot pri veliko stvareh v življenju je tudi tu ta ključen.

S časovnicami se sicer ukvarjamo vsi. Nekateri iščejo najprimernejši čas za novinarsko konferenco, drugi datum koncerta.

V teh dneh se ljudje najpogosteje ukvarjajo z vprašanjem, ali naj gredo na morje sredi noči ali malce kasneje. Spomladi je eno od klasičnih vprašanj časovnice, kdaj saditi. Če si prehiter, ti lahko vse odnese pozeba. Pri nas sicer s tem nimamo težav, ker je časovnica sajenja v celoti nepomembna. Sadimo bolj ali manj le za polže, ki se na naše časovnice, položaj lune, namočenost in kar je še smiselnih vprašanj v svetu brez polžev, ne ozirajo.

Tudi zato z večjim veseljem gojimo vse, kar je nekaj metrov nad tlemi. A tudi tam ne manjka težav, zlasti zaradi vremenskih neprilik, ki so vsako leto hujše. Tako je bil letos največji uspeh prebujenje češnje. Gre za mlado drevo, ki je lani skoraj dokončno pozeblo, letos pa je rodilo eno samo samcato češnjo. Prvo v zgodovini. Najmlajši v družini je najstarejšo vprašal, ali lahko češnjo poje. Stara mama mu je odvrnila, da bosta to storila naslednji dan z vso potrebno ceremonijo, ki menda pritiče Edini. Ne morete si predstavljati izraza na obrazu najmlajšega, ko je naslednji dan zaman iskal najverjetneje sočno rdečo češnjo. Nismo našli krivca. Mali je zaslišal vse, ki so dovolj veliki, da bi jo lahko utrgali. Medtem so po vrtu letali kosi, ki imajo očitno boljši tajming.