Olimpijska spodbuda

Športniki vse življenje garajo za olimpijski nastop. Kdor misli, da štejejo le zmage in medalje, da četrto ali pa dvajseto mesto nista nič, naj prebere zgodbo tekačice Samie Yusuf Omar, ki je leta 2008 zastopala Somalijo na olimpijskih igrah v Pekingu. Pravih priprav ni imela, bližnji stadion je bil luknjast in razrit v državljanski vojni, nadlegovali so jo, ker naj šport ne bi bil za ženske. Vendarle je prišla v Peking, v cilj pa pritekla zadnja ob gromkem navijanju in spodbudi gledalcev, kot da je dosegla svetovni rekord. V želji, da bi atletsko pot nadaljevala in zastopala Somalijo na olimpijskih igrah v Londonu, je kot begunka pobegnila v Italijo. Do tja ni prišla. Utopila se je v Sredozemskem morju.

Verjetno ni športnika, ki ne bi upal na zmago na olimpijskih igrah. Več ni. A kot so za Nedelo letos povedali starši naše teniške igralke Tamare Zidanšek, brez velikih porazov ni velikih zmag, in če na tekmi izgubiš, a si dal vse od sebe, nisi poražen. Tako so vsi naši športniki, za katere smo stiskali pesti, si grizli nohte, se jokali in veselili, zlati. Četudi niso.

Morda je treba geslo hitreje, višje, močneje razumeti predvsem v smislu premagovati sebe. Da si vsak dan boljši, kot si bil včeraj. Kjerkoli. Pri delu, treningih, v domači kuhinji ali v odnosu do drugih. Kakšen svet bi to bil, če bi bil vsak dan za vsakega zemljana olimpijski nastop v dobrih odnosih in bi se vsi trudili biti boljši, kot smo bili včeraj!

Vsekakor so nam pri tem športniki lahko v velik navdih in spodbudo. Včasih se nastopi na igriščih, tatamijih, cestah, plezalnih stenah in kajakaških progah končajo na Olimpu, a v trenutkih, ko se ne izide po načrtih, ne obupajo. In čeprav četrto mesto ali zgolj prihod na olimpijske igre ni zlat, je včasih zlata vreden. Če ne verjamete, si čez nekaj dni poglejte paraolimpijske igre.