O ljubezni ne bom govorila

Vsak dan gre mimo nas toliko priložnosti, ki bi nam lahko spremenile življenje, piše nevroznanstvenica v knjigi Izvor. A jih ne vidimo. Ker smo pod vplivom stresnih hormonov. Ker se ne ustavimo.

Zadnje čase se zdi, da zaradi preutrujenosti možganov vsi drobni namigi, srečanja, ki so mi morda namenjeni, ostanejo brez odmeva. Ne vsi. Pred meseci me je poklicala Bernarda iz Knjižnice Črnomelj, za julijski festival, in sem se najprej upirala in izmikala. A njena ponudba je bila tiste vrste, ki je ne moreš zavrniti. Z Borisom Cavazzo in Ksenijo Benedetti naj bi se pred projekcijo filma Vesna, na odprtem,­ v vasi Dragatuš pogovarjali o ljubezni. Čeprav Boris Cavazza v zadnjem času ne nastopa rad, je to sprejel. Zaradi Bele krajine, s katero ima posebno vez.

Samo da veš: o ljubezni ne bom govorila, je rekla Ksenija nekaj ur prej, ko smo se vozili po belokranjski ravnici, mimo žarečih podob senenih bal in razpelc ob travniških poteh, in se dvoumno smejala. Nisem vedela, ali se šali ali misli resno.

Ritem žar ptice

Belokranjska gostoljubnost je bila kriva, da o ljubezni ni bilo treba niti govoriti, bila je vsepovsod, najprej v srčnem sprejemu s pogačo in domačo jagnjetino, ki ga je pripravilo gasilsko društvo, fantje, ki so bili v polni pripravljenosti zaradi požara na Krasu, a so kljub temu izpeljali festival Na dragatuškem placu, s katerim si želijo pokazati, da je Dragatuš ena od najbolj kulturnih vasi v Beli krajini. In nisem vedela, da je Oton Župančič prav tu, kjer je zdaj Župančičev hram, preživel otroška leta. Ko smo ob mraku končno stopili na oder, je bilo na dragatuškem placu več kot štiristo ljudi. Hvaležno so sprejemali vsako zgodbo, vsako anekdoto, brez predsodkov. Zaradi tistih Belokranjcev z odprtim srcem je bil Boris tako žareč in duhovit, celo divji, kot v časih pred nesrečo, in Ksenija je govorila tako pretresljivo, kot je še nisem slišala govoriti. In ja, govorila je o ljubezni.