Naj vas presenetijo

Ne vem, ali je tako zaradi nedavnega knjižnega sejma ali zaradi katastrofalnih rezultatov raziskav branosti in razgledanosti otrok, a zdi se, da na vsakem koraku poslušamo, kako je pomembno otrokom privzgojiti ljubezen do knjig in branja. Otrokom je treba brati, dobro je, da vidijo brati svoje starše, obkroženi naj bodo s knjigami, hodijo naj v knjižnice, za darilo naj dobijo knjigo ...

So otroci, ki jim starši berejo, in so otroci, ki jim ne. Eni ob branju knjig v trenutku zaspijo, drugi so vedno bolj budni in na koncu moledujejo za »samo še eno poglavje, prosiiiim«. Prvi knjige večinoma zgolj listajo, druge je treba sredi noči prepričevati, da je jutri šola in naj že končno odložijo knjigo. Iz izkušenj povem, da so to lahko sorojenci, obkroženi z istimi knjižnimi policami. Poznam starše, ki že leta niso prebrali toliko kot od trenutka, ko so začeli brati svojim otrokom, med njimi očeta, ki je v letu dni sedemletnemu sinu prebral vso zbirko o Harryju Potterju.

Hči prijateljice, ki se je pred kratkim preselila iz tujine, je prebrala tudi po več knjig na teden, a zdaj ne bere več. Vsaj ne knjig, za katere bi si želeli, da jih. Vzrok je sistem nagrajevanja osnovnošolcev, če preberejo in pred razredom predstavijo določeno število knjig ali pesmic – bralna značka. Čuti prisilo. Ne vem, ali je odnos do knjig in branja nujno povezan s spodbujanjem, z bralnimi navadami staršev, so mi pa na knjižnem sejmu bolj kot majhni otroci, ki so jih starši spodbujali k listanju slikanic, padli v oči osnovnošolci, sedeči na tleh, ob stenah in po kotih s knjigo v roki, zatopljeni v branje, nekateri so na sejem prišli celo z izdelanimi seznami knjig.

Nekaj dni kasneje sem prebrala mnenje spoštovane gospe, da otroci nimajo kaj iskati na knjižnem sejmu, ker da jih knjige ne zanimajo, kupujejo pa jih tudi ne. Lepo je, ko nas otroci presenetijo, veliko lepše kot takrat, ko nas odrasli razočarajo.