Na dan, ko nismo bili

Na dan, ko nismo bili skupaj, ne bomo nikoli več skupaj, ali kar nam je nekdo hotel povedati po telefonu, ko nas je poklical, pa se nismo hoteli odzvati, ne bo nikoli izgovorjeno, ne enako, ne v enakem duhu; in ker nam je manjkalo poguma, da bi spregovorili z vami, bo vse malo drugače ali pa čisto drugače. O tem v knjigi Tako belo srce razglablja Javier Marías. In zapisano zadene. V srce.

»Pojdi domov in se preizprašaj,« me je zadnjič, v hecu, a precej zares, ob slovesu po kosilu izzval prijatelj Matej. Da naj se zamislim, zakaj se včasih, no, priznam, v resnici kar pogosto, slabo odzivam na raznorazna vabila. Prijateljska in formalna. Nikakor ne gre za namerno ignoranco, pravzaprav ni nekega pavšalnega odgovora na to.

Večina izmed nas živi naključno – živimo, kot nas nese tok dogodkov. »Izpolnjeni smo, ko življenje živimo z namenom,« kot preberem na ovitku ilustrirane knjižice ameriškega pisatelja Simona Sinka. Na nepričakovan način nam spontano pokaže, da je skupaj bolje, in nosi prav tak naslov ter navdihujoče popelje po »igrišču življenja«.

Vedno sem se rada družila, obenem pa tudi komaj čakala, na primer, da sem se lahko sama vozila na sedežnici med dopoldansko smuko na Krvavcu, v najbolj »šajbastem« možnem dnevu. Še danes čutim tisto spokojnost med počasnim nihanjem v brezčasnosti trenutkov do sestopa … Morda se preveč zanašam in upam, da me bodo zagotovo vsi počakali. Moja vselej iskreno neposredna mama mi rada reče: »Jaz te ne bi.«

Jesen je vsekakor čas za razmislek. Tudi o tem, kdo so tvoji ljudje. Stalnica. V polnem pomenu besede. S katerimi sprejemamo vse človeške lastnosti. Z njimi ni olepševanja in nečimrnosti … Ta trenutek zavrtimo »favorizirano« številko na telefonu.