Neomejen dostop | že od 9,99€
V nedeljo je irski premier Simon Harris na družbenem omrežju x napisal, da se je svet znašel na robu »sramotnega trenutka in humanitarne katastrofe«. Sledil je poziv, s katerim se je strinjal tudi slovenski premier Robert Golob, namreč, da je za končanje nasilja treba uporabiti vse vzvode. Dan poprej se je spet zgodilo tole: v izraelskem napadu na šolo v Gazi je bilo ubitih nekaj sto ljudi. V vedno istem in vedno znova zdolgočasenem slogu so se začeli vrstiti pozivi Izraelu, naj pazi na civilno prebivalstvo, vrstili so se izrazi obžalovanja in »globoke zaskrbljenosti«, kar se je na ravni retorike svetovnih politikov dalo videti v ogledalu cinizma in hipokrizije.
Simon Harris se ni pridružil jati brezbrižnih kariernih diplomatov, ki ob pretakanju otroške krvi v Gazi neobvezno otresajo jezike, temveč je pred EU postavil zahtevo po nujni reviziji pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom. Ta sporazum vsebuje klavzule o človekovih pravicah in na dlani je, da jih Izrael krši na najbolj krvave možne načine. Zato je Harris pozval k ukrepanju, kajti smo na robu »sramotnega trenutka in humanitarne katastrofe«. Ta konec tedna, je zapisal, »smo še korak bliže grozljivemu mejniku 40.000 smrti v Gazi«.
V teh dneh so v svet prišla poročila, da je ta številka že presežena, ob izraelski okupaciji Gaze je bil presežen še en zgodovinski mejnik in Izrael svojo okupacijo, bombardiranje in pobijanje civilnega prebivalstva nadaljuje, kljub temu da je Bela hiša, zanjo predsednik Joe Biden, z vso resnostjo opozorila, da utegne Iran ta teden izvesti »vrsto obsežnih napadov«. O tem, je povedal Biden, se je pogovarjal z voditelji Nemčije, Francije, Italije in Združenega kraljestva. Pogovarjal se je tako rekoč z EU plus Veliko Britanijo, torej z jedrnimi državami, ki bi morale znati govoriti jezik temeljnih človekovih pravic, kot ga ZDA več ne znajo. Tam je v politiki namreč prišlo do izraelsko-judovske okupacije ameriškega nacionalnega interesa in ZDA v Netanjahujevem ter kdo ve še čigavem imenu to okupacijo več kot očitno vsiljujejo celotni Evropi.
In EU se do Izraela in ZDA obnaša kot pokorni sluga. Medtem ko je v Parizu na olimpijskih igrah prodajala razsvetljenska sporočila Francije in Evrope, je gostila državo Izrael in njene športnike, ta država pa ni zmogla olimpijskega duha svojega časa, da bi vsaj med olimpijskimi igrami v Gazi prekinila operacijo genocida.
Kar se je zgodilo v soboto, namreč bombardiranje šol, v katerih v imenu teroristov, ki da se skrivajo v kleteh, umirajo učenci, otroci, osebje, se ni zgodilo prvič. Dogaja se po pravilu in ne kot izjema. Spomnimo se aprila, ko je Jeruzalem, natančneje Netanjahuja, obiskal španski premier Pedro Sánchez. Tedaj je bilo v igri Netanjahujevo besedovanje o tem, da je bil uboj sedmih sodelavcev organizacije World Central Kitchen v Gazi le »tragičen incident«. Sánchez je tedaj začel skupaj z Irsko snovati skorajšnje priznanje Palestine, temu, kot se je izkazalo, ne na isti datum, se je hotela pridružiti tudi Slovenija. Že v tistem času pa je Sánchez izrekel pomislek, ali EU sploh še lahko nadaljuje strateško sodelovanje z Izraelom. Podobne glasove je ubiral irski premier tistega časa Leo Varadkar in naveza Madrid – Dublin je, kot so ocenili opazovalci, začela blažiti sramoto, ki si jo je z obračanjem stran od realnosti v Gazi na glavo nakopavala EU.
Zdajšnji premier Harris je torej postavil dva smiselna mejnika, 40.000 pobitih Palestincev in deset mesecev vojne, ki je vzela preveč življenj in povzročila humanitarno katastrofo v Gazi. Toda medtem, in z okupacijo politike ZDA, sta sam Netanjahu in z njim država Izrael postavila nov mejnik, ki pa ni daleč od duha tretje svetovne vojne. Z umorom vodje Hamasa Ismaila Hanije zadnjega julija letos v Teheranu je mali in na videz nepomembni Izrael sporočil, da ima premerjen vsak centimeter zemeljske oble, prisluškovan vsak telefon, da lahko na primer v Ljubljani v katerem koli trenutku ubije katerega koli politika, katerega koli novinarja, kogar koli skratka, in da za njihovimi nelegalnimi vohunskimi dejanji stojijo ZDA, za njimi pa Izraelu naklonjen vojaški kapital. Sklep teh dejstev gre v vprašanje, ali so totalitarni režimi, kakršni vladajo v Iranu, Moskvi, Severni Koreji, na Kitajskem itn., nevarni. Odgovor je pritrdilen. Vendar vodi v nadaljnje vprašanje: ali so nevarnejši od Netanjahujevega režima, ki trdi, da svet v imenu zahodne civilizacije skupaj z ZDA brani pred barbarizmom? Kaj je bolj barbarskega od tega, da v imenu resnice trosiš laži in v imenu svobode enega naroda (izvoljenega ljudstva) pobijaš otroke drugega ljudstva, palestinske otroke? In kaj je bolj barbarskega: ponos Irana ali hipokrizija EU?
Sporočilo irskega premiera Simona Harrisa najbrž ni to, da ima Iran prav, ker s samo nedemokratično naravo svojega režima prav ne more imeti, temveč da je Evropo treba ubraniti pred EU, voditelji, ki so postali izvajalci ameriške in izraelske politike in ki so poteptali v dolgih stoletjih pridobljena sveta načela humanizma in temeljnih človekovih pravic.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji