Moram v morje

Sedim na morski obali in čutim, kako se v moji glavi borita dva glagola: morati in biti. »Ko si že tukaj, moraš plavati,« je rekel prvi. »Ko si že tu, poskusi biti,« je odgovoril drugi.

Z nogami se dotikam vode, štejem, koliko dni je še do konca poletja, in v prsih čutim nervozo ob misli, da moram ... vse v življenju je zaznamovano s tem imperativom.

Zjutraj moram zgodaj vstati, moram prebrati knjigo, moram iti v trgovino, moram pospraviti hišo, moram ... In celo na jazzovski koncert sinoči sem šla, ker mi je nekaj v glavi govorilo, da moram. To sem načrtovala. Morala sem ostati zvesta obljubam sami sebi.

In potem sem se vrnila na svoj vrt in začela prižigati svečke, da sem prebrala še nekaj strani knjige ... vetrič je pihal skozi vrh moje oljke ... dežna kaplja je parala temno nebo ... toplota se je umaknila v gnezdo, iz katerega se bo rodil nov dan ...

In počutila sem se, kot da sem. Kako sem lahko, ne da bi mi bilo treba karkoli narediti. Iz gozda blizu moje hiše se je oglasila žival in moj pes je dvignil glavo. »Ni ti treba stražiti,« sem mu tiho rekla. »Samo bodi tam.«

Takoj ko ni bilo treba storiti ničesar, mi je čas zlezel v naročje, zvit kot ukročena žival. Mirno je čakal jutro, ko bom spet morala zgodaj vstati, brati knjigo, nakupovati, se kopati v morju. Vedela sem, da mi bo ob prvem prebujanju mojega velikega »moram« čas pobegnil v gozd in me poklical izza hrastov, jaz pa bom tekla za njim, dokler me ne bo spet prešinilo, da ga ne morem dohiteti, da mi beži pred nosom.

In smejal se mi bo: »Zakaj se že enkrat ne naučiš, da ti bom sedel v naročju samo toliko časa, kolikor ti bo uspelo biti in boš sama sebi gospodarica tukaj in zdaj, samo dokler ne boš premagala občutka, da moraš nekaj narediti!« Moram na morje, si zašepetam.

»Ni ti treba,« odgovori čas. »Plavaj, kot da je vsak udarec pesem, kot da je vsak val igra, kot da je vsak požirek slane vode košček življenja, kot da je morje edini prostor, kjer ne potrebuješ ničesar.« In nenadoma je čas postal krotek in čisto moj.