Moje orglice

»Če v hiši bo ves dan špetir in iskre se kresale, pa bodo orglice zvečer za ljubi mir igrale, igrale ...« Le kdo ne pozna verzov priljubljene slovenske popevke Moje orglice, ki jo je v sedemdesetih prepeval čedni pevec Janko Ropret, kasneje prvi glas kultne radijske oddaje V nedeljo zvečer.

Moje orglice sem ter tja še vedno zaigrajo po radiu in v avtu si jih vedno malo privijem. Pesem vrne v otroštvo, ko smo med počitnicami ob večerih z dedkom in nono, oblečeni v »šlafroke«, po televiziji gledali Melodije morja in sonca ter festival San Remo ... Posebej pa me pesem spomni na to, kako je dedek znal lepo zaigrati na orglice neapeljsko Santo Lucio.

Oče je nekoč s službene poti v Nemčiji prinesel sestri, sestrični in meni vsaki svoje srebrne Hohnerjeve orglice, na katerih so bila vgravirana naša imena. V razkošnih, kraljevo modrih, plišastih škatlicah so bile priložene tudi mehke krpice za čiščenje. Še danes jih živo vidim ... Nisem se želela ločiti od dragocenih orglic, in sem jih nesla tudi ven, kjer smo se igrali z otroki iz naše ulice. In ne, noben nagajiv fant mi jih ni poskušal vzeti. Malone izpulil mi jih je iz rok godrnjav star sosed iz hiše nasproti naše, ki je prišel mimo. Še preden sem dobro dojela, je na moje orglice že »fušal« trapasto melodijo iz češkoslovaške risanke A je to. Vrnil mi je orglice, oskrunjene z njegovo sapo in slino. V joku sem tekla domov in nona jih je dolgo držala pod vročo vodo ter jih razkužila z alkoholom. Vendar se jih nisem nikoli več dotaknila.

Ko sem bila pred letom nazadnje v Parizu, sem pri Pompidoujevem centru zaslišala mladega fanta, ki je na orglice prelepo igral pesem Les Champs Élysées, ki jo pri nas poznamo po Sepetovi priredbi Čez Šuštarski most in opeva spomine in mladost. In moje orglice so nekje v mislih spet igrale, igrale …

.