Padam, torej sem

Sogovornik po službeni dolžnosti mi je predlagal, da se srečava pred zdravstvenim domom. Domiselno, sem priznal. Kot bi vedel ... Do tja me je pešpot vodila skozi Plavo laguno, kjer sem si pred desetletji ogledal Plavo, če ni bila Modra laguna. In se zaljubil v Brooke Shields, pa mi jo je Andre Agassi zmaknil.

Cilj sem že slutil, kar se hipoma znajdem v zraku, vodoravno, v sekundi, ki se je vlekla kot tri, sem na asfaltna tla priletel, kot sem srednje dolg in zdaleč ne širok. Očalca so odletela neznanokam, marelo sem stiskal v pesti. Publike, ki bi se na smrt režala, ni bilo nikjer, v pomoč sta pristopila mladenič v trenirki in tričetrtstoletna gospica s palico. Mlajši je poiskal moje okularje in obema sem se zlagal, da je z menoj vse v redu.

Imel sem krvavo dlan, kar je bil dober izgovor, da sem se z dogovorjenim možakom zgolj okomolčil, saj veste, rokovanje in covid, ko sva se čez par minut vračala mimo nezgodnega kraja, sem, ne opazil, ker je bilo nevidno, ampak pod podplatom začutil izrazito asfaltno gubo, padec, saj se razumemo, gleženj mi je ukrivilo in sem šel v poden.

Na dogodek bi pozabil, ako me nanj ne bi opozarjalo pokljanje v rebrnem delu života. A kaj bi se sekiral zaradi enega padca, do zdaj, ko to tipkam, sem na spolzkem ovinku pogrnil tudi s kolesom, tla pa mi je spod nog pobralo tudi po smučariji na ledišču, ko sem se v pancarjih že naslanjal na avto, misleč, da je najhuje za menoj. Na smučišču sem namreč blestel kot Odermatt, če ne Hadalin.

Kaj se mi dogaja, me je popadla padavica? Nak, tako brezvernega bi težko božje metalo. Nestrokovno mnenje mojega prijatelja je, da sem morda obolel za nerodnostjo.

Se ne strinjam. Gre zgolj za potrditev rekla, da je življenje polno vzponov in padcev, tudi na ravnem. Če ne verjamete meni, vprašajte Primoža Rogliča.