Kuhinjska miza

Ni konca brez začetka. Začetki in konci si vedno sledijo tik za petami. Nikoli se nič ne konča, ne da bi se začelo nekaj drugega, ali začne, ne da bi se nekaj končalo. Berem knjigo Zgodbe ob kuhinjski mizi. Tankočutno napisane življenjske zgodbe opominjajo, da smo od nekdaj zdravili drug drugega s svojo navzočnostjo, poslušanjem, sočutjem in sprejemanjem. In pomislim, kako pomemben, če ne kar najbolj pomemben element, v resnici srce doma, je pravzaprav kuhinjska miza.

Dan se začne ob kuhinjski mizi. S kavo in zajtrkom ter časopisom, če je le časa pred obveznostmi dovolj. Na kuhinjski mizi je nona valjala testo za jabolčne štrudlje in potice ter krompirjeve svaljke. Včasih je prekrila mizo z debelo odejo in rjuho ter na njej na hitro tudi kaj zlikala. Za kuhinjsko mizo, odeto v nedeljski prt z idrijsko čipko, se zgodijo družinska kosila in praznuje rojstne dneve in posebne trenutke. Na kuhinjski mizi oče vsako jutro bere Delo, popoldne polaga pasjanso in mama zapisuje opomnike v namizni koledar. Kuhinjska miza je stalnica za vazo z rožami, stojalo z jabolki, obenem pa tudi začasno odlagališče knjig in suvenirjev. Da lepi spomini lahko še malo dlje trajajo.

Ovalno kuhinjsko mizo smo pred mnogimi leti preselili iz naše nekdanje hiše in je bila vedno središče našega vsakdana. Na njej so nečaki pisali domače naloge, s čopiči slikali risbe, podložene s časopisnim papirjem, sestavljali legokocke in modelirali božične piškote. Za mizo so vedno potekale vse sorte debate, se izmenjavale vznemirljive zgodbe tudi z obiski, delalo načrte za počitnice in igralo šah, remi, monopoli. In pelo in smejalo.

Za kuhinjsko mizo se dobro ve, da nas bo zmeraj (potrpežljivo) počakala. Kuhinjska miza je v resnici sinonim za združevanje. Nema opazovalka življenja je. Simbol stabilnosti.