Moderno fehtanje

Približno enkrat na mesec se mi zgodi, da se zapletem v besedni dvoboj zaradi zaklenjenih oziroma odklenjenih člankov na internetu. Zaklenjenih ne pošiljam ne znancem ne prijateljem. Nikomur. Sem zagovornica zaklenjenih vsebin, ker je prepričanje, da bi moralo biti na spletu vse zastonj, preveč razširjeno. In počasi postajam naveličana pregovarjanja in pojasnjevanja, zakaj so določeni teksti na (Delovi) spletni strani zaklenjeni.

Nazadnje sem torej odrasli osebi znova hitela razlagati, da moje delo ni zastonj, da sem plače vsak mesec strašno vesela in da naj mi torej ona pojasni, zakaj članka, ki sem ga napisala, ne ceni toliko, da bi ga kupila ali vsaj ne prosila, da ji ga dam zastonj. Ta zastonj me je sploh strašno zbodel. Odnos do avtorskega dela je v Sloveniji na nizki ravni.

Od posameznikov se pričakuje, da bodo mimogrede vskočili kot voditelji javnih prireditev, kar tako, zastonj, ker so v tem pač izurjeni in jim bo vzelo »zgolj« eno popoldne. Lektorji si lahko v prostem času vzamejo nekaj ur, da preletijo besedilo in popravijo poved ali dve, zastonj, ker obvladajo – takšno je prepričanje splošne javnosti.

Moje delo je, da pišem. Nihče me doslej ni prosil, naj mu po pošti zastonj pošljem izvod časopisa, zakaj torej ljudje ne razumejo, da je s plačljivimi vsebinami na spletu podobno? Za članek, ki ga objavim, se vedno in brez izjeme potrudim, moje avtorsko delo je, kup časa vložim vanj, ga opremim s fotografijami, grafiko in citati, če je treba.

Zakaj neki osebek torej misli, da mu je ta vsebina lahko na voljo brez plačila, medtem ko v trafiki nikoli ne »fehtari« za tobak, pisemske ovojnice ali izvod sudokuja? Ne fehtajte. Ni prav, še manj pa pošteno do avtorjev, čeprav je žal – (vedno bolj) moderno.