Jej in brigaj se zase

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje,« je znameniti stavek, s katerim Lev Nikolajevič Tolstoj uvede bralca v roman Ana Karenina. Na misel mi je prišel, ko sem pred časom na enem od družbenih omrežij zasledila gorečo debato o tem, ali je »normalno«, da se par za mizo v restavraciji ne pogovarja.

Pustimo ob strani dejstvo, da je »normalnost« subjektiven pojem in si ga vsak lahko predstavlja po svoje. S psihološkega vidika se mi je zdelo zanimivo vprašanje, zakaj bi se kdo sploh ukvarjal z dogajanjem pri sosednji mizi, če ravno ne posega drastično v kakovost njegovega doživljanja. Jej in pusti jesti. Priznam, da mi pri kosilu ali večerji v restavraciji včasih tišina prija. Pa to ne pomeni, da osebe na nasprotni strani ne cenim ali – še huje – da sva si v življenju prav vse povedali.

Debata, ki je bila povod za te vrstice, je nadalje stekla v smeri, naj se ljudje brigajo zase. Kdo pa smo, da bi pred komerkoli polagali račune ali se opravičevali, ker mrkega pogleda sedimo za mizo. Morda se je par v glavni vlogi tik pred prihodom na obed sprl v avtomobilu. Morda sta šla sprta že od doma. Naj bo eno ali drugo, ali pa celo nekaj čisto tretjega, pravico imata, da molčita, če jima to ustreza. In enako pravico, tudi če jima ne.

Zanimiva je potreba v ljudeh, da za vsako ceno poskušamo predalčkati druge, ozavestiti, zakaj ravnajo tako in ne drugače. Največkrat, ko je to ravnanje drugačno od našega. Bolj »normalne« se počutimo, kadar ravnamo po (pričakovanih in privzgojenih) družbenih vzorcih. 

A prepiramo se vsak po svoje, molčimo vsak po svoje. Zakaj ne bi torej drug drugemu preprosto – pustili živeti?