Mizar kot zlatar

»Gospod, ali vi sploh veste, koliko dela imamo? Veste, koliko ljudi nas prosi enako kot vi? Ne moremo vsem ustreči, še malo boste morali počakati na montažo.« Tako se me je z očitno rutinirano zaigranim glasom poskušal znebiti direktor enega od podjetij, ki prodaja kuhinje.


Potem ko smo bili več tednov brez vnaprej plačane kuhinje in nam, deloma tudi po naši krivdi, niso v dogovorjenem roku zmontirali menda v celoti dobavljenega pohištva, so se neodprte škatle pohištva še nekaj tednov kopičile po stanovanju. Prezasedenemu direktorju ni uspelo najti usposobljenih mizarjev, da bi kuhinjo v znosnem roku sestavili.

Možakarju ni bilo prav nič nerodno vnaprej pobrati plačilo za blago in storitev, ki ju še ni dobavil, se mu je pa med najinim telefonskim pogovorom zazdelo, da je naletel na mehko dušo, ki se ji lahko izkašlja in ji izpove vse svoje tuzemske tegobe.
Kot je, denimo, tista o preobilici dela in o tem, da ima nekatere stranke, ki so mu prav tako vse plačale vnaprej, raje kot mene in mojo družino, ki smo medtem že pozabili, kako se kuha v normalni kuhinji. Spotoma je potarnal še, da je eden od njegovih mizarjev dal odpoved zaradi silnega tempa.



O tem, kako je mizarja nagradil za delo, se ubogi direktor ni mogel pogovarjati. Breme evrov, ki jih vnaprej pobere za svoje zlatarske storitve, mora biti res grozljivo. Moja pripomba, da nisem duhovnik in da mu bo spoved pri meni težko odprla pot v nebeško kraljestvo, je naletela na gluha ušesa. V veri, da so mu vsa vrata nebes odprta že zaradi utapljanja v zdavnaj vnaprej plačanem delu, me je spomnil, da bi lahko na kuhinjo čakali tudi dlje in da zamujanje s storitvijo pač ni nič nezakonitega. Ko sem izvedel, da trpeči direktor ne bo šel v zapor, sem si pomirjen naredil sendvič in z odprtimi očmi sanjaril o tem, kako bom v prihodnjem življenju mizar.