Selfi z medvedom

Medved je hecna zver. Tudi nas, ki živimo na območju medveda in smo ga že kdaj videli razmeroma od blizu, nič ne pripravi na naslednje srečanje s to zverino.

Pred nekaj dnevi sva v času kosila s prijateljem kolesarila proti jezeru na Blokah in nekaj sto metrov pred ciljem prijatelj reče: »Glej ga, medo!« Seveda sem nepripravljen zijal naokoli, kje je kosmatinec, ta pa nama je tik pred nosom, morda deset metrov stran, švignil čez cesto.

Obilnež se je elegantno prebil skozi gosto podrast ob cesti, se ustavil kakih 30 metrov stran in radovedno opazoval čudaka na kolesih, ki sva si sredi dneva v ponedeljek drznila motiti njegov bloški mir.

Ker sva bila podobno radovedna tudi midva, sva se za hip skoraj – s poudarkom na skoraj – povsem ustavila in si ga ogledala. Pa reče moj šaljivi prijatelj: »Slikaj ga.« Ni bil problem to, da se je on v tistem trenutku spomnil, da bi kosmatinca slikal ravno jaz, večja težava je bila, da sem celo sam za hip pomislil enako.

Od bebave zamisli, da bi sestopil s kolesa in povlekel pametni telefon iz torbice pod sedežem, me je odvrnilo le dejstvo, da je odpiranje moje torbice zaradi odtrgane sponke na zadrgi kar zamuden postopek in bi imel simpatični kosmati radovednež ravno dovolj časa, da bi mi prihlačal še bliže in si me še bolj natančno ogledal.

Temeljit razmislek, ki je trajal morda sekundo ali dve, je rodil modro odločitev, da namesto na sprožilec kamere na telefonu z vso silo pritisneva na pedale in odbrziva pivu naproti.

Ko sva ob jezeru sedla k zasluženemu pivu, sva za nekaj časa obmolknila. Potem se je pa usulo vse od občudovanja zverine, ugibanja, kaj bi bilo, če bi bil medo medvedka z mladiči, do zabave na račun zamisli o slikanju zverine.

»Si predstavljaš, da te medo raztrga, pa samo selfi si hotel posneti z njim?« Gotovo obstaja tudi bolj neumna pot v večna lovišča, je pa ta kar visoko na lestvici najneumnejših.