Biti povprečen Slovenec

S katerimi dosežki se lahko pohvalim po prvem letu epidemije? Vprašanje, ki si ga prirejeno izposojam od radijskega kolega Miha Šaleharja, pri meni ni dalo pametnega odgovora. Razen tega, da sem se seznanil s prožnostjo svoje potrpežljivosti, dosežkov nimam. Niti kruha z drožmi nisem spekel. Vem le, da drož ni ednina, in v na novo spodbujeni gonji za zdravo prehrano sem se naučil, kaj je to kamut.

V času zaprtih gostišč mi je ob eksperimentiranju v kuhinji ostalo nekaj časa za kakšno knjigo in preveč časa za Netflix. Seveda sem si ob privilegiju, da živim na podeželju, nakopičil kar nekaj tekaških in kolesarskih kilometrov. Ker živim v dolini in se zaletim v hrib, kamorkoli se obrnem, se mi je nabralo tudi nekaj tako imenovanih »višincev«.

Med eno od hribovsko-kolesarskih tur mi je po spolzkem klancu navzdol pri kar lepi hitrosti izpod zadnjice odneslo kolo in zlomil sem si roko. Zlom roke je verjetno moj največji dosežek minulega leta. Pozabe vreden dosežek za pozabe vredno epidemično leto.

Če se vrnem h kilometrom in »višincem«, tečem in kolesarim kot kak manijak, brez športne, pametne ali sploh kakršnekoli ure. Zato ne vem, koliko številk in merskih enot se je nabralo. Pametni telefon, ki ga imam s seboj le med kolesarjenjem, uro sicer ima, aplikacijo strava pa sem zaradi dolgotrajne neuporabe izbrisal.

K sreči pametni rekreativci ure uporabljajo. Finski izdelovalec športnih ur je nedavno pripravil tekmovanje, na katerem je 48.000 rekreativcev z vsega sveta en teden nabiralo »višince«. Največ, v povprečju 421 višinskih metrov, so v enem tednu zbrali Avstrijci, Slovenci smo se s 401 metrom uvrstili na drugo, Italijani pa s 378 metri na tretje mesto. Moj priljubljeni krog, med katerim sem si zlomil roko, ima baje osem metrov več »višincev« od slovenskega povprečja. To je tudi svojevrsten dosežek, kajne?