(Pravo)časnost

Ker mineva te dni štiristo let od rojstva slovitega fabulista Jeana de la Fontaina, kaže postati ob nekaterih svetih resnicah. Vendarle je Francoz gledal živali, da bi bolje spoznal človeka, in bi ga, moralist, kakršen je bil, o marsičem podučil. Čeprav je tudi sam kdaj živel bolj kot čriček in manj kot mravljica, je med drugim modro izjavil, da »ni vse v teku, ampak se je treba pravočasno odpraviti«, ter se zverziral v še nič koliko univerzalnih dognanjih. Živalim je v verzih poklonil človeško govorico, tudi lastnosti, potem pa jih, kot v antiki že Ezop, premikal po nepreštevnih dušnih poteh in brezpotjih, da bi na koncu pošteno popridigal ... kar vsem, in to v vseh časih: denimo o prepiru med psi in mačkami ter mačkami in mišmi.

Morda res ni psa, ki ne bi kdaj stopil mački na rep, in ni mačke, ki ne bi jezno prhnila in proti psu nasršila dlake, če ne še iztegnila krempljev. Antagonija med njima se zdi temeljna in obstaja tudi v jeziku, podobno kakor so si bili proti koncu 17. stoletja (na Francoski akademiji) literarno v laseh po eni strani zagovorniki starega – antičnih piscev – in po drugi strani navdušenci nad modernim – nad pišočimi sodobniki Sončnega kralja. Prepričani vsak v svoj prav, celo superiornost lastnega pogleda so hoteli zasenčiti drug drugega, Jean de la Fontaine je častil antiko, medtem ko se je avtor izjemnega Obutega mačka Charles Perrault, ki je zanetil intelektualni prepir, oglašal v prid novi dobi.

Opazujem domačega psa in mačko, obe istega spola, in ne vem, kam naj ju časno postavim: nobena ne kaže, da bi ji bilo mar za klasiko, ne za postmoderno, in vendar se ves čas preganjata, dokler za hip ne zadremata sočasno, čeprav na razdalji. Kdo bi lahko pofantaziral, da sploh ne govorim o hišnih ljubljenkah, ampak o odsotnosti pravega intelektualnega nemira, ki bi nas pravočasno povlekel iz drobnjakarskega (političnega) prepira; da ne bomo nekoč samo še tekli ... za časom.