Mi, deloholiki

»Srbi delamo, da živimo, Slovenci pa živijo, da delajo.« To je izrekel Srb Slavimir Stojanović, umetnik in oblikovalec, ko se je okrog božiča znova mudil v Sloveniji, kjer je v preteklosti preživel nekaj let. Očitno ravno toliko, da je ugotovil, da smo Slovenci hudo drugačni od nekdanjih bratov z Balkana. Čisti deloholiki, pravijo! Ta razlika v pogledu na svet je bistvena med narodoma, je Stojanović še dejal medijem in navrgel, da imajo tudi v Beogradu dobre delavce, katerih večina pa je »bolj usmerjena v zabavo kot delo«.

A Srbi po moji izkušnji niso edini nekdanji bratski narod, ki ima Slovence za pridne. Torej ta skupna slovenska lastnost ni kar iz trte izvita. Moja izkušnja izvira iz desetletij poletij na hrvaški obali. »Vi, Slovenci, bi samo delali!« nam je nekega dne rekel šofer kamiona, ko je v kamp pripeljal že kdovekateropovrsti kopico peska, ki smo ga naročili v našem rajonu, da bo lepo okrog počitniških prikolic. Kaj ne bi delali! Saj smo bili prisiljeni, če smo želeli poletje prebiti v čim bolj »domačem« okolju. Treba je bilo pokositi travo, pograbiti iglice in listje, pristriči grme, okopati rožice, skratka, si postlati tako, da bo kot – doma.

Šele zdaj, ko poznam tudi srbski pogled na slovenski značaj, se mi je posvetilo, zakaj so nas, zagnane slovenske turiste, ko smo z grabljami, lopatami in tudi kakšen kramp se je našel vmes, v najbolj vročem soncu rili vsak po svoji parceli, domačini gledali s prav posebnim nasmeškom. Skoraj pomilovalno, bi rekla. Ko smo nekega februarja obiskali zaspano ribiško mestece, kamor sicer zahajamo poleti, so domačini sredi visokega dopoldneva v edini odprti lokalni krčmi živahno igrali karte. Da smo prišli pred sezono preverit, ali je vse v redu s prikolico, smo povedali in jih pobarali: »Kaj pa vi počnete?« »Tudi mi se pripravljamo na sezono!« so rekli in se spet lotili – kart.