Loto se zaljubi

Kdor v tej rubriki spremlja zgodbo o čistokrvnem zmešancu Lotu, ve, kakšne bitke sva z Boštjanom bojevala od marca lani, ko sva vrata najinega doma (preveč) na široko odprla nepopolnemu prevzgojencu iz zavoda za pasje delikvente. Da je »to ta, ki grize«, zdaj vedo že vsi znanci z ulic za Bežigradom, ki so »luštnemu kuštravcu« v ovohavanje ponujali svojo rokico.

Kdor spremlja zgodbo o Lotu, pa tudi ve, da se je statistika nasilja znotraj družine (beri: ugrizi rok, ki ga hranijo) oktobra lani po streznitveni lekciji z letečo coklo ustavila pri številki 11. Loto ni ravno postal dunajski deček, to nikoli ne bo, vendar možgani pod (vse bolj) kosmato butaro zdaj v zanj kočljivih situacijah mišicam pošljejo navodilo, zategni ročno zavoro, namesto ugrizni brez opozorila. Če mu kaj ne ustreza, kar se kaj hitro pripeti, še vedno zarenči, a midva zarenčiva nazaj in skupaj gremo naprej.

Če bi me še letos spomladi kdo vprašal, ali se bo Loto kdaj dovolil počohati še komu drugemu kot nama – obstaja sicer nekaj naključnih redkih izjem, ki ne vedo, kakšno srečo so imele, da so ohranile vse prste na rokah –, bi gladko odgovorila, da ne. A tudi to se je v kratkem času zelo spremenilo. Vse kaže, da se je Loto zaljubil v mojega očeta.

Na začetku je kazalo slabo. Ob obiskih pri starših doma sem ga morala imeti na vrvici, da ni skočil nanju vsakič, ko sta se prestavila na kavču. Do mame je še vedno sumničav, preveč nepredvidljivih gibov za njegov okus izvaja. Očetova taktika jogijskega položaja gore, ali če hočete pristop Mohamed h gori, gora k Mohamedu, h kateri sem starša vseskozi tudi sama pozivala, pa se je obrestovala.

Ob vsakem obisku staršev pri nama v Ljubljani se mu je Loto bolj prilizoval. Se mu zarival pod noge, metal na hrbet, lezel v naročje, ga polizal od nogavic do rok, cvilil, ihtel, pometal z repom, ob tem pa visoko vihal gobček in kazal bele zobe skupaj z dlesnimi, da je bil oče trd tudi od strahu.

Potem pa se je zgodilo. V dnevni sobi sem ju pustila sama, očeta in Lota na kavču. Z mamo sva zunaj grabili listje, mene je grabila panika, kdaj bom zaslišala kakšen krik. Čez nekaj časa je prišel oče ven in slišala sem ga, kako je mami z zadrževanjem navdušenja rekel: »Lotota sem pobožal.« Ko sta bila starša minuli vikend nazadnje na obisku, je bil oče že bolj pogumen, Loto pa se je prvič pustil dotakniti tudi mami. Z Boštjanom sva jih gledala s stisnjenimi zobmi in s solzami v očeh. Skoraj idila.