H2(L)O(to)

Poletje je moj najljubši letni čas zaradi vročine, morja in plavanja, a odkar je z nama Loto, nisem več največji ljubitelj vode v družini. Resda je Loto, ki je bil oglaševan kot romanski vodni pes, po videzu bolj srednji šnavcer, a po ljubezni do vode ne pretiravam, če rečem, da so v njem združeni vsi romanski vodni psi in kar je še pasem, rojenih v znamenju vodnarja, tega sveta. Kot vse druge lastnosti pri Lotu je tudi njegova ljubezen do vode ekstremna.

Kopalna sezona zanj je vse leto. To pomeni, da se v kranjskogorsko Jasno vrže tudi, ko je dolina okovana v sneg in jezero zmrzuje. Zadnjič, bilo je že poletje, sva se odločila, da ga iz vode ne bova vlekla kot vola, ker bo že naslednji trenutek spet rohneče-ihteče zletel vanjo. Pustila sva ga plavati po mili volji. Ko sem ga vseeno zvlekla ven, se je tresel kot trepetlika, rep pa mu je visel ob nogah kot vrat uplenjenega mladega laboda. Tako je bilo še ves naslednji dan, grizla sem se, kaj sem storila. Potem se je na lepem postavil pokonci in Loto je bil pripravljen na nove vodne avanture.

»Tudi naš je nor na vodo,« večkrat rečejo lastniki psov, s katerimi se znajdemo ob jezeru ali reki. Mhm, le da vaš pes ni nor, si mislim. Če jim prej ne popustijo živci ob Lotovem dretju, se lahko o njegovi norosti prepričajo tako, da spremljajo, kako mu Boštjan – novopečeni kamnometalec – zapored zmeče tisoč kamnov. Loto se za njimi meče po zraku, potaplja, jih kotali, tre ... in zarohni takoj, ko se tok metov prekine. Interna šala tega poletja je: »Rada bi malo brala.«

Izlet na Krnsko jezero. Čudovito jezero, dolina in vrhovi, polni krvave zgodovine, dandanes pa Pot miru. A ob Lotovem skoku v vodo se znova spremenijo v fronto. Lajež, ki obudi še mrtve. Podobno je ob Soči, kjer Boštjan in Loto znova uprizorita leteči cirkus Montyja Pythona.

Ob koncu dneva Loto zadovoljno zavzdihne in zaspi kot mrtev, midva pa sva samo še za v toplice.