Kranjska

S prijateljem, naj bo S., sva nekoč (vsak zase) bivala v Ljubljani. Če pozabim na Nizozemsko, Norveško, Novo Zelandijo, sem imel kot svoje alternativno bivališče zadnja desetletja v mislih Gozd - Martuljek. V skrajni sili Kranjsko Goro, na katero me vežejo najgloblja otroška počitnikovanjska čustva. In spomini. Kateri bivanjski plan B je imel S., nimam pojma.

Pa je naneslo, da me je privlačnost nasprotnega spola pred debelim poldrugim desetletjem zvabila na priljubljansko Dolenjsko.
Kjer mi nič ne manjka. Ljubljana je pozaba. S. je iz podobnih razlogov pristal v – Kranjski Gori. Kljub temu da sem vedel, kako se vsake stvari, ako jo imaš vsak dan na pladnju, preobješ, ceniš pa jo le, če ti je na razpolago ekskluzivno, delikatesno, sem mu zavidal. Vsaj pri sebi, intro.

Seveda je S. športno bistveno sposobnejši od mene, ampak par stvari je bilo zame kljub vsemu motečih. Cestno kolesarim in iz Kranjske Gore bi lahko vsak dan naskočil Vršič. S. ne kolesari. Smučati znava oba, a on že dolga leta nima alpske opreme, jaz zadnje čase osemkrat v sezoni uživam v paraveleslalomskem vijuganju. V Kranjski Gori so smučišča, okoli Grosuplja jih ni, onim na Polževem se opravičujem. V naših krajih je letos zapadlo kar nekaj snega, v Kranjski Gori na odmet.

Ko je Vsevišnji zadnje mesece delil pravico, tudi snežno, je imel zavezane oči. V nekolikšno uteho moji fovšiji prijatelju je bilo dejstvo, da so bila smučišča krepak del matere zime zaprta. Potem pa sem po naključju srečal še pamet in se ovedel, da je smučanje trenutno na 17. mestu mojih bivanjskih prioritet. Kar zadeva šport. Tu je še polje umetnosti in, da ne pozabim, vsakodnevnega preživetja.

Kaj bi torej zavidal, še posebej prijatelju? Bistveno je, da ohranjava stike. In da se vsaka dva meseca slišiva po telefonu ali pa celo izmenjava kakšen sms.