Kaj bi brez tebe …

Hodila sta drug ob drugem. V zmernem ritmu. Šla sta proti parku, v katerem so se zelenice spremenile v bazene blata. Sneg se je ravno toliko stopil, da se je na čevlje lepila plast grde zimske umazanije utrujenega velemesta.

»Kaj bi jaz brez tebe?« je vprašal moški v športni jakni, ko sta skupaj sedla na klopco. Pes se je obrnil proti njemu in ga polizal po licu. Nenadoma je skozi težke in vlažne oblake posijalo sonce in moški je zlatega prinašalca odpel s povodca, da bi vsaj malo užival v tekanju po razmočeni zemlji. »Naj mu bo,« se je nasmehnil. »Tudi jaz uživam, ko mu je lepo.«

O vlogi hišnih ljubljenčkov v času pandemije je objavljenih veliko znanstvenih del, a sama nisem potrebovala doktorjev znanosti, da bi mi pojasnili, kako je prav stik – zlasti telesni dotik s katerim od štirinožcev – za mnoge odrešilen. Človek še ve ne, kako njegova zavest in njegovo telo trpita zaradi varne razdalje, vsi, ki imamo pse ali mačke, pa dobro vemo, da ne vemo, kaj bi brez njih.

Zlati prinašalec ni bil več niti malo zlat, ko se je vrnil do klopi, na kateri ga je čakal gospodar. Spremenil se je v veliko kepo blata. Moški je zmignil z rameni in nežno pogledal psa, ki mu je hvaležno lizal roko. »Pridi, zdaj se bova okopala!«

Ko sem ju spremljala z očmi, sem opazila sosedo Jasmino, ki je z dvema mešancema prihajala proti parku. »Oh, ne vem več, kaj naj z Žikom!« mi je zaklicala od daleč. »Ugotovili smo, da ima najraje narodne pesmi,« je dodala ob mojem nejevernem pogledu. »Mi jih ne poslušamo, a jih je 'snel' s televizije in se jih takoj naučil prepevati. Zdaj imamo ves dan predstavo, ki je ne moremo ugasniti …« Žika je papagaj žako. Po vsej soseski je znan po žlobudravosti. A v mesecih, ki jih preživljamo na varni razdalji z razumom, vsi zavidamo sosedi. Žika namreč vsak dan začne s pozdravom: »Dobro jutro, ­Jasmina, ljubezen moja!«