Kradljivci časa

Ko se bliža november in postajajo dnevi vse krajši, ko se začenja deževje in se sonce vsega boji, postanem kradljivka časa. Zjutraj ukradem malo tiste sveže svetlobe. Vdahnem jo, kot da mi bo to pomagalo, da se bo nasmeh dlje časa zadržal na mojem obrazu. Popoldne znova ukradem malo toplote, ki je zdržala od dolgega poletja, nato pa zvečer z levo in desno dlanjo kradem dotike še vedno zelenega listja in objeme dreves, ki nikakor nočejo porumeneti.

In tako se mi zdi, da sem ukradla še en dan. Še en današnji dan, po malem pa bom kradla tudi naslednjim dnevom vse do prihodnje srede. Vse to bom skrila pod blazino, ki diši po oktobru, kajti nič več nisem prepričana o tem, kakšen bo ta deseti mesec prihodnje leto. Morda se bo morje dvignilo vse do pragov hiš, morda se bo mesec spustil med ljudi, morda se bo nekje na svetu zopet razplamtela revolucija, ki jo bodo vsi imenovali »nova oktobrska«, in nihče ne bo vedel, kdo, zakaj in kako jo je spremenil v veliki zgodovinski dogodek … Kdo ve, kaj bo oktobra 2024.

Zato kradem ostanke tega, ki še traja. Vse mogoče bi mu lahko zamerila – od vetra, ki mi sili v nedra, do dežja, ki mi moči stopala, pa tudi oktobrsko stanje zavesti, ki ga lahko opišem samo z barvami: melanholično rumeno, kljubovalno zeleno in z vsemi odtenki rjave napovedi zime. A si ne morem kaj, da ga ne bi imela rada, kajti oktober je … mesec bogastva vseh čustev. Ime mu pravi »osmi« – »octo«, v resnici pa je deseti mesec, katerega številni dnevi so izpolnjeni z zgodbami, knjigami, maratoni, kolesarjenjem, pitjem piva in ogromno ljubeznijo do jeseni.

Kradem čas in ga počasi porabljam. Štejem, koliko minut manj traja dan in koliko daljša je vsaka naslednja noč. A tudi to imam rada, kajti ko se zmrači, ko mine šesta ura zvečer, se začnejo med seboj živahno prepletati sanje, v katere se bomo potopili, takoj ko bomo zaprli oči in ob koncu še enega ukradenega dneva pomislili: »Oh, kako čudovit je oktober!« Za nas, ki živimo v miru.