Kotiček za umiranje

Zgodbe o kaznovanju v šolah in različnih bolj ali manj sofisticiranih oblikah fizičnega discipliniranja neposlušnih otrok so že lep čas spravljene na varnem, v šolskem muzeju, ki letos praznuje 125 let obstoja. Kdaj pa kdaj jih še naplavijo pripovedi v vsakdanjem življenju, ki se večinoma začnejo z besedami: Ko smo bili mi šolarji …

Teža spominov

In praviloma je tako, da ima vsaka starejša generacija z vidika mlajših poslušalcev bolj neverjetno ter tudi fizično bolj bolečo izkušnjo. V času naših dedkov in babic je bilo povsem običajno sredstvo umirjanja šolarjev palica, pa čeprav je bilo telesno kaznovanje (vsaj formalno) prepovedano že leta 1870. Takrat so tudi vzniknile polemike med tistimi, ki so nasprotovali temu, da bi učiteljem vzeli palico, in onimi, ki so vztrajali, da si morajo ustvariti avtoriteto z osebnostjo in znanjem, kot mi je že pred leti na pragu prirejene stare šolske učilnice pripovedovala kustosinja Marjetka Balkovec Debevec.

K sreči so polemike sčasoma le prinesle spremembe, v času mojega šolanja je bila ena najpogostejših kazni – poleg vpisa v zloglasni zvezek opažanj, ki je prej ali slej prišel do staršev – pošiljanje v kot. Pobalinski šolarji in šolarke so tako stali tam in zrli v stikajoči se steni, tisti bolj predrzni so se ozirali in kajpak poželi bistveno več pozornosti kot oseba pred šolsko tablo. Ko smo doma povedali za kazen, so starši vzneseno dodali, da ko so bili oni šolarji, so jih prav tako poslali v kot, ampak … klečat na koruzo!

Otroci so seveda še vedno pobalinski, metode vzgajanja pa precej drugačne in vse pogosteje vsebujejo tudi vzgajanje staršev. Nekatere stvari pa se morda samo drugače imenujejo: danes otrok ne pošljejo v kot, ampak v kotiček za umirjanje, ki je – v kotu. A tudi v tem »kotičku za umirjanje«, kakor – da le ne bi bilo pomote – nosi napis, je zvedava otročad imela zadnjo besedo: prečrtala je črko J.